Poznamo veliko vrst kovinskih ograj, najbolj pa so razširjene žičnate, kovane, panelne in aluminijaste ter ograje iz nerjavnega jekla. Včasi so se uporabljale tudi litoželezne, vendar je njihova proizvodnja počasi zamrla. Prav vse imajo dolgo življenjsko dobo, saj jim vremenski vplivi ne škodijo preveč, mehanske poškodbe pa lahko precej preprosto popravimo. Prav to je pogosto razlog, da se za kovinsko ograjo odločajo predvsem tisti, ki želijo trpežno ograjo in čim manj vzdrževanja.

Izbira je tako pestra, da se lahko vsak odloči za izvedbo, ki bo najbolje ustrezala njegovemu dvorišču in hiši. Idealna višina ograje je okoli 1,5 metra, saj bo dovolj zakrila dogajanje pred radovednimi pogledi, če se želimo pred sosedi popolnoma skriti, pa je lahko visoka tudi do dva metra, vendar moramo vedeti, da se za kovinskimi ograjami skrijemo le, če so obraščene z zelenjem. Postavitev ograje ni pretirano zahtevno opravilo. Dovolj je, da za temelje izkopljemo 60 centimetrov globoko in 30 centimetrov široke luknje za stebre, ki jih je dobro tudi zabetonirati v tla. Razdalja med stebri je odvisna od vrste ograje, najbolje se je držati priporočil proizvajalca. Nanje se nato z vijačenjem ali varjenjem, lahko pa tudi na kateri drug način, enostavno pritrdi ograja.

Panelne kovinske ograje

Za panelne ograje se največkrat odločajo tisti, ki si želijo preprečiti dostop živali na posestvo, saj so dovolj trdne, da ustavijo kosmate vsiljivce, pa tudi tisti, ki bi se radi obvarovali pred radovednostjo mimoidočih. Panelne ograje so sestavljene iz posameznih panelov, ki so lahko pritrjeni na jeklene, betonske ali lesene stebre. Paneli so različnih višin. Kakovostno izdelani skoraj ne potrebujejo vzdrževanja, saj ne rjavijo. V proizvodnji to zagotovijo tako, da zanje uporabijo vroče cinkano jeklo, ki ga nato lahko zaščitijo še s plastifikacijo. Njihova življenjska doba je zelo dolga, ponavadi pa je jamstvo na rjavenje približno deset let. Tanja Regina iz jeseniškega podjetja Palisada zagovarja panelne ograje kot gospodarno izbiro, saj jih na dolgi rok ni treba veliko vzdrževati. Narejene so lahko po meri, kar pomeni, da si lahko sami izberemo polnilo panela oziroma ograjni element. »Predvsem so zanimive panelne ograje iz perforirane pločevine, ki ustvarjajo sodoben videz in zastirajo neželene poglede. Stebrički in paneli so površinsko obdelani z vročim cinkanjem in barvanjem. Zanimive so tudi ograje iz pokončnih palic, ki so na vrhu zaključene z dekorativno obliko po naročilu, horizontalnih profilov in stebričkov. Mere lahko prilagodimo zahtevam naročnika,« še pove Tanja Regina.

Žične ograje

Zaradi nizke cene so najbolj dostopne žične ograje, ki so sestavljene iz jeklene žice, običajno prevlečene s cinkom, ki preprečuje rjavenje, pogosto pa oblečene še v plastično maso, ki jim podaljšuje življenjsko dobo.

Kovane ograje

Tisti, ki želijo domu pričarati tradicionalen videz, se večinoma odločijo za kovano ograjo. Te največkrat opazimo na balkonih, stopniščih, terasah, seveda pa tudi okoli vrtov in dvorišč. Njihova prednost je v tem, da so lahko unikati, izdelani po želji naročnika. Tudi Milan Balažič iz podjetja Remind je zagovornik kovanih ograj. Pravi, da so med vsemi kovinskimi najbolj trpežne, saj jih sploh ni treba popravljati ali vzdrževati. »Taka ograja da hiši svojevrsten pečat unikatnosti in elegance. Obstaja tudi cenejša različica iz serijsko izdelanih elementov, ki jih sestavimo,« še doda.

Vrtne kovane ograje so izdelane iz jekla, vroče pocinkane in nato še prašno pobarvane. Prašno barvanim in vroče cinkanim ograjam vremenski vplivi ne pridejo do živega. Izjema so mehanske poškodbe, ki pa jih lahko popravimo tako, da poškodovano mesto obrusimo in pobarvamo z barvo za kovino. »Ograja je namreč izdelana iz varjenih vroče cinkanih jeklenih palic, obdelanih s postopkom, pri katerem elektrostatični prašni nanos zapečejo na jeklo pri 200 stopinjah Celzija, kar zagotavlja popolno zaščito proti rji,« še doda Balažič in pojasni, da je podobno tudi pri ograjah iz vroče cinkanega jekla, ki so dodatno zaščitene z mokrim barvanjem. Njihovo vzdrževanje je še preprostejše, saj mesta mehanske poškodbe ni treba niti obrusiti, ampak zgolj nanesemo nov sloj barve za kovino. Balažič pravi, da so zaradi velike odpornosti in razmeroma ugodne cene (okoli 100 evrov za tekoči meter) dobra izbira jeklene vroče cinkane in barvane ograje. »Kovina je material, ki ga je mogoče rezati, stiskati, upogibati in vrezovati. Te tehnične lastnosti omogočajo izdelavo prilagojenih unikatnih izdelkov. Kovinske kovane ograje so v primerjavi z lesenimi ali mrežnimi močnejše, stabilnejše in dolgoročno obstojnejše.«

Ograje iz nerjavnega jekla in aluminija

Nerjavne ograje so izdelane iz nerjavnega jekla, torej zlitine na osnovi železa. Njegov delež mora biti vsaj 50-odstoten. Nerjavnost jekla zagotavlja vsebnost kroma v materia­lu, ki ga mora biti najmanj 12 odstotkov. Zanje se investitorji odločajo iz enega samega razloga – imajo tako rekoč neomejeno dolgo življenjsko dobo in ne potrebujejo obnavljanja oziroma vzdrževanja. Ni jih treba barvati, čistijo pa se preprosto s krpo. Material omogoča široko uporabo s svojo izbiro oblik, lahko ga kombiniramo tudi z drugimi materiali, kot je denimo steklo.

Obstajajo še aluminijaste ograje, ki so tudi do trikrat lažje kot jeklene, cenovno dostop­ne, odporne proti vremenskim vplivom in jih je mogoče prilagodi željam naročnika. Njihova edina pomanjkljivost, če niso kakovostno izdelane, je, da se lahko zaradi terena ali vremenskih vplivov z leti posedejo oziroma ukrivijo.

Okoli novogradenj večinoma nerjavne in aluminijaste ograje

Kako izbrati primerno kovinsko vrtno ograjo za določeno hišo, svetuje arhitekt Jernej Černe iz podjetja Arhigraf: »Žične ograje najpogosteje najdemo ob športnih igriščih in industrijskih objektih, vse pogosteje pa zaradi nizke cene tudi okoli domačih vrtov in dvorišč. Njihovi prednosti sta nizka cena in preprosta montaža. Pri novejših objektih klasičnih oblik prevladujejo ograje iz nerjavne pločevine in kovane, zadnje imajo bolj rustikalen in zato razkošnejši videz. V zadnjem času so čedalje pogostejše, še posebno unikatne. Pri modernejših hišah pa se zelo veliko uporabljajo aluminijaste ograje. Aluminij je zaradi svojih lastnosti in preproste uporabe zelo priljubljen, saj omogoča oblikovanje zelo modernih in preprostih, pogosto tudi nevsakdanjih oblik, poleg tega lahko z njim posnemamo les in nerjavno jeklo.«

O ceni ograj je težko govoriti, saj so lahko zelo različne, nanje pa vpliva veliko dejavnikov. »Cenovni razpon je dokaj velik, od približno 70 evrov na tekoči meter pri žičnih do 400 evrov pri ograjah iz nerjavnega jekla v kombinaciji s steklom. Cene aluminijastih se začnejo pri 150 evrih na tekoči meter, ograje iz nerjavnega jekla in kovane ograje pa stanejo okoli 200 oziroma 250 evrov na tekoči meter. Lahko pa so cene še precej višje,« pove Jernej Černe.

Tudi stroški montaže so različni, odvisni od tipa ograje, njene višine, dolžine, lastnosti terena in vrste montaže (vijačenje, betoniranje stebrov v teren ...). Medtem ko nekateri proizvajalci montažo vključijo že v osnovno ceno nakupa ograje, jo drugi zaračunajo posebej.

Preprosto vzdrževanje in dolga življenjska doba

Prednost kovinskih ograj pred ograjami iz drugih materialov je v tem, da ne potrebujejo veliko vzdrževanja oziroma skoraj nobenega. V normalnih razmerah je prva obnova potrebna šele čez desetletja, pa še to pomeni zgolj nov nanos zaščitne barve. Proizvajalci panelnih ograj zagotavljajo, da je njihovo vzdrževanje minimalno oziroma sploh ni potrebno. Panelne ograje s polnili je treba vsakih nekaj let prebarvati. Panelne žičnate ograje z debelino žice okoli pet milimetrov so veliko bolj obstojne kot navadne žičnate ograje in se težko poškodujejo. Če so kakovostno izdelane, vzdrževanje ni potrebno. Še bolj obstojne kot vroče cinkane jeklene ograje, ki so prašno ali mokro barvane, so tiste, ki so še plastificirane. Aluminijaste ograje, ki so prašno barvane in sušene pri okoli 200 stopinj Celzija, je treba zgolj nekajkrat na leto obrisati s krpo, saj se nanje nalepijo trdni delci, ki lahko poškodujejo površino. Tiste, ki so izdelane iz kakovostnega aluminija, so odporne proti vremenskim vplivom, ne rjavijo in ne spreminjajo barve, zato vzdrževanje ni potrebno. Pri kovinskih ograjah se tako še največkrat zgodi, da je treba popraviti le mehanske poškodbe, ki pa niso odvisne od materiala. Arhitekt Jernej Černe pojasni: »Morda je edina slabost sodobne obdelave in zaščite materia­lov, da je popravljanje teh izdelkov skoraj nemogoče. Prašno barvanje in plastifikacija ob mehanskih poškodbah pogosto počijo in se začnejo luščiti. To sicer lahko delno prekrijemo z barvnim premazom, kar pa je bolj kratkoročna rešitev. Poškodovane dele lahko zamenjamo, popravljanje pa večinoma ni smiselno.«