Izvedba ravne strehe je še toliko pomembnejša, saj odtekanje meteorne vode in staljenega snega, na primer, ni tako preprosto kot pri poševni. Odtoki morajo biti narejeni premišljeno, poleg tega morajo plasti ustreznih materialov stoodstotno preprečiti vsako najmanjšo možnost, da bi voda in vlaga, ki se na ravni strehi zadržujeta dlje časa, prodrli skozi strešno konstrukcijo v bivalne prostore. S sodobnimi materiali, nekatere so proizvajalci razvili prav za ravne strehe, se to lahko prepreči in zagotovi, da bo streha dolgotrajno učinkovito opravljala svojo nalogo.

Ni razloga, da se zanjo ne bi odločili, saj ima takšna streha vrsto dobrih lastnosti in celo prednosti pred poševno. Hiša je na primer lahko zasnovana bolj kompaktno, saj z ravno streho dosežemo boljše razmerje med njeno prostornino in površino zunanjega ovoja. To pa v teoriji pomeni manjše toplotne izgube in večjo energijsko varčnost. Ravne strehe zelo dobro uravnavajo temperaturo v bivalnih prostorih, poleti pa preprečujejo pregrevanje. Zaradi vrstnega reda plasti, ki jih je treba nujno vgraditi, je toplotna izolacija zelo dobro zavarovana pred vremenskimi vplivi, poleg tega je streha neobčutljiva na veter in točo. Med drugimi prednostmi lahko omenimo dodaten prostor na strehi, ki ga lahko izkoristimo za preživljanje prostega časa, na njej si lahko uredimo celo manjši park ali zeliščni vrtiček. Zelena streha poleg tega uravnava mikroklimo. Rastline namreč vežejo ogljikov dioksid, prašne delce in celo nekatere strupe, pomembno vlogo imajo tudi pri zmanjševanju količine meteorne vode, saj jo posrkajo, to pa je dobrodošlo zlasti ob večjih nalivih. Substrat, v katerega posadimo rastline, je dodatna zaščita pred požarom.

Topla in hladna streha

Ne glede na to, za kakšno ravno streho se odločimo, je ta sestavljena iz treh osnovnih plasti: nosilne konstrukcije, toplotne izolacije in hidroizolacije. Druge plasti so odvisne od tega, ali je streha hladna ali topla, še več jih je treba narediti pri zeleni strehi.

Pri topli strehi sta potrebna še hidroizolacijski premaz in parna zapora, pri hladni pa hidroizolacijska in čisto na vrhu filtracijska plast. Hladna streha, ki ji strokovnjaki pravijo tudi obrnjena, ima bolj kot toplotno poudarjeno hidroizolacijsko komponento. Pri topli je prav nasprotno. Zanjo se običajno odločimo pri individualnih hišah, ker so takoj pod njo bivalni prostori.

Nosilna konstrukcija strehe je največkrat armiranobetonska, lahko pa je tudi lesena, narejena iz lesenih nosilcev, ki jih pokrijemo z opažem, deskami ali različnimi vlaknenimi ploščami. Lahko je tudi iz trapezne pločevine. Na zaključkih konstrukcije morajo biti narejeni robovi, s katerimi preprečimo, da bi material zdrsnil s strehe. Konstrukcija mora biti kljub temu, da gre za ravno streho, narejena z naklonom, ki pa ni večji od nekaj stopinj. Če je nosilna plošča armiranobetonska, jo moramo pri obeh vrstah streh premazati z bitumenskim ali katerim drugim hidroizolacijskim premazom. To so lahko s polimeri modificirane izolacije ali materiali na osnovi termoplastov, elastomerov in poliuretanov.

Toplotna in hidroizolacija sta osnova ravne strehe

Če smo se odločili za toplo streho, je treba čez hidroizolacijski premaz namestiti parno zaporo, pri hladni ta ni potrebna. Parna zapora, ki je lahko bitumenski trak z aluminijastim nosilcem ali na primer polietilenska folija, preprečuje, da bi vodna para iz toplejših notranjih prostorov prehajala v toplotno izolacijo in jo navlažila. Funkcijo parne zapore pri hladni strehi opravljata dve plasti hidroizolacijskega materiala, ki se ju položi na prej omenjeni bitumenski ali kak drug premaz in pred toplotno izolacijo. V tem primeru hidroizolacija ščiti toplotno izolacijo pred navlaženjem z vodno paro iz notranjosti. Pri topli strehi je nasprotno, najprej se vgradi toplotna izolacija in čez njo hidroizolacija. Kot toplotna izolacija se lahko tu uporabljata mineralna volna in ekspandirani polistiren, pri hladni strehi pa priporočajo uporabo ekstrudiranega polistirena, ki ne vpija vode. Toplotno izolacijo je treba pri hladni strehi zaščititi pred vplivom ultravijoličnih žarkov, vodo in vetrom, zato se čez njo namesti še filtracijska plast.

Na koncu sledi zaključni sloj, ki je odvisen od tega, kakšen videz želimo doseči in ali bo streha morda zelena. Če bo le pohodna brez rastlinja, lahko nasujemo prod, položimo okrasne betonske ali kakšne druge plošče, lahko pa se odločimo za oblogo iz lesa, ki je primeren za terase. To se običajno uporablja v kombinaciji z nasutjem iz proda.

Priprava tal za zeleno streho

Priprava tal nad prej opisnimi plastmi ravne strehe bo bolj zahtevna, če jo želimo ozeleniti, saj je treba zagotoviti razmere za rast rastlin. Najprej moramo položiti filc za zaščito hidroizolacije oziroma filtracijske plasti, ki poleg tega za držuje vodo. Čezenj položimo sistem za zadrževanje in hkrati drenažo odvečne vode. Za to lahko izberemo posebne plošče iz ekspandiranega polistirena, lahko pa tudi iz kakšne druge plastične mase. Plošče imajo posebej oblikovane skodelice, v katerih se zbira voda in skozi luknjice na dnu počasi odteka po filcu proti odtokom. Da bo odtekanje učinkovito, mora biti proti odtokom narejen vsaj dvoodstotni naklon. Strokovnjaki priporočajo, da se čez plošče položi še ena plast tanjšega filca, ki preprečuje, da bi substrat vdrl v skodelice in drenažni sistem. Podlago končamo s plastjo substrata, v katerega posadimo in posejemo rastline. Priporočljivo je izbrati že pripravljeno mešanico s primernim razmerjem organskih in anorganskih snovi, ki jih posamezna skupina rastlin potrebuje za rast. Neprimerna sestava substrata ne bo vplivala le na rast in razvoj rastlin, temveč lahko povzroči kar nekaj škode na strehi, saj se v njem lahko zadržuje preveč vode ali premalo, kar povzroči popolno izsušitev, pogosta težava je tudi mašenje odtokov.

Od homulic do dreves

Debelina substrata je odvisna od vrste ozelenitve. Ta je lahko ekstenzivna, intenzivna ali polintenzivna. Prva je najmanj zahtevna in potrebuje le približno osem centimetrov debelo plast pravilne mešanice zemlje. Vanjo največkrat zasadimo nizko rastoče homulice, mahove in različne lišaje, ki ne zahtevajo posebne nege. Prva tri leta jih dvakrat na leto pognojimo, potem pa niti to ni več potrebno. V tem času se popolnoma razrastejo in prekrijejo celo streho, potem pa se hranijo z ostanki odmrlih rastlin in tako rekoč skrbijo same zase. Njihova prednost je tudi, da so to zelo trpežne rastline in dobro prenašajo vse vremenske razmere, predvsem pa niso občutljive na velika temperaturna nihanja. Za takšno zasaditev se običajno odločimo, če strehe ne nameravamo uporabljati kot dodaten prostor za prosti čas ali celo vrtnarjenje.

Za travo in nizke grmovnice ter cvetje je treba nasuti približno 25 centimetrov substrata. Takšni nasaditvi rečemo polintenzivna, zahteva pa več dela in vzdrževanja kot ekstenzivna. Travo bo vsekakor treba kositi, grmičevje zahteva obrezovanje, cvetje vsaj gnojenje in v suši zalivanje. Koliko bo v resnici dela na strehi, pa je odvisno od posameznih rastlin. Takšna streha je primerna rešitev, če nameravamo na njej preživljati prosti čas in nam vrtnarjenje ni odveč.

Podobno velja za intezivno zasaditev, torej zasaditev z drevesi, večjim in manjšim grmičevjem ter različnimi visokimi travami. Zanjo je treba pripraviti vsaj 40-centimetrsko plast substrata. To pomeni precejšnjo težo, zato je treba takšno ozelenitev predvideti prej in narediti močnejšo konstrukcijsko ploščo z zadostno nosilnostjo. Streho lahko uredimo v zelo prijeten vrt, ki bo poleti ponujal tudi senco in bo vabljivo mesto za preživljanje prostega časa. Odločimo se lahko za kombinacijo vseh treh vrst zasaditve in del strehe tlakujemo.

Delo in dom, 17. junij 2009