Hiša je zrasla na mestu, kjer je pred tem stala nekaj desetletij stara počitniška hišica staršev. V brežino vkopani kletni del je bil zidan, bivalno nadstropje iz tankih brun pa ni dosegalo današnjih bivalnih standardov, zato so se odločili za rušenje. Pustili so le zidani kletni del in proti brežini obrnjeno zidano steno. Želeli so si masivno hišo. V prid leseni masivni gradnji je pretehtala njena hitrost, saj so se želeli čimprej preseliti. »Ko sva s soprogom izbirala tip hiše, je bil najin prvi pogoj uporaba slovenskega lesa. Masivne lesene hiše iz lepljencev sva izločila, ko sva izvedela, da se naš domači les obdeluje pretežno v Avstriji ali Nemčiji, poleg tega nama ni uspelo dobiti jasnega odgovora o sestavi uporabljenih lepil. Želela sva si namreč čim bolj naravne in do zdravja prijazne materia­le,« pove Marta Hrustel - Majcen. Razumljiva je bila potemtakem tudi odločitev za naravno zaščito lesa, ki jo bo na zunanji strani sčasoma ustvarila sivkasta patina. Le parketi in notranji opaži v mansardi so oljeni z naravnimi olji.

Pred postavitvijo etaže iz brun so obstoječi kletni del razširili s prizidkom, v katerem je notranje stopnišče. V spodnjem delu so kot­lovnica, shramba in bivalna soba, ki se ogreva s pečjo na drva, stopnišče pa je proti »top­lemu«, lesenemu delu hiše zaprto. Iz hlodov je sestavljen bivalni del nad zidano ploščo, medtem ko je spalni, mansardni del lesena montažna gradnja, ki ima na zunanjem delu t. i. »koroško fasado«, opaženo z navpičnimi deskami z naravnim robom. Pretežni del 8 x 10 metrov velikega tlorisa v srednji etaži zavzema osrednji bivalni prostor z odprto kuhinjo, lesenimi stopnicami v spalno mansardo in grajenim kaminom gaudijevskih oblik. Ta je oprem­ljen s toplozračnimi cevmi in v prehodnih obdobjih ogreva osrednji bivalni prostor in mansardo. Za zimsko ogrevanje skrbi toplot­na črpalka zrak/voda. V srednji etaži imajo talno gretje, v mansardi pa radiatorja. V sred­nji etaži so vodovodne inštalacije na zadnji zidani steni, elektriki pa je namenjen kanal, speljan pri tleh ob zunanji stenah iz brun.

Po letu in pol bivanja v hiši iz hlodov smrek, ki so rasle visoko nad Robanovim kotom, gostiteljica pravi, da je klima v njej neprimerljiva z zidanimi objekti. »Les daje občutek naravnega okolja v prostoru. Poleg fizičnega vzbuja tudi vizualni občutek topline, saj ročno obdelana bruna delujejo kot žamet. Les poleg tega hitro absorbira vonjave in aromatične snovi in deluje kot nekakšen filter.« Zavedati se je treba, da je to živ material, ki prijetno uravnava zračno vlago v prostoru – nenehno se spreminja in odziva na okolje. Delovanje lesa je s pretanjenim ušesom včasih mogoče zaznati. Pri tako hitri vselitvi v hišo iz svežih brun – naša gostitelja sta se preselila deset mesecev po rušenju prejšnjega objekta –, ki se bo zaradi posedanja znižala, je potreben poseben način vgradnje stavbnega pohištva.

Sušenje in posedanje lesa

Podrobnosti sušenja in posedanja lesa nam je pojasnil Tadej Lever, direktor podjetja Alplog, ki je postavilo leseni del. Za hišo iz hlodov, ki so na vogalih povezani med seboj s posebnim spojem, pri kateri so zunanje stene so hkrati konstrukcijski element, je potreben čim bolj svež les, saj bi drugače razpokal in se ukrivil po svoje. S povezovanjem svežih brun med seboj pa lahko zelo vplivamo na njegove sile, konstrukcija ostane trdna in se ne bo deformirala. Zaradi naravnega sušenja, ki traja približno štiri leta, se bodo vodoravno položena bruna posedla za okrog štiri odstotke. Proces je obvlad­ljiv, stavbno pohištvo pa mora biti vgrajeno v posebne drsne letve, ki so zarezane v hlode in jim omogočajo posedanje. Prav tako v del hiše iz brun ne morejo biti vpeti drugi deli fiksne opreme. »Zaradi te naravne lastnosti lesa ponavadi ne zgradimo stene iz brun vse do slemenske lege, saj bi to spremenilo naklon strehe,« je opozoril sogovornik.

Sto petdeset let stare smreke

Brunarica s Pernovega je zgrajena iz brun visokogorskih smrek, starih kakšnih 150 let. Kot zahtevajo gozdarska pravila, mora biti les za gradnjo posekan pozimi, ko ni v soku. »S sodelavci smo bili navzoči od izbire dreves in sečnje naprej. Drevesa smo potem pripeljali na delovišče našega podjet­ja, na roke smo jih olupili, oštevilčili in jih po določenih formulah, kot zahtevajo konstrukcijska pravila, vodoravno zložili drugo na drugo. Preden smo jih zložili skupaj, smo jih še enkrat ročno obdelali, s čimer smo odstranili za vremenske vplive najobčutljivejše zunanje letnice. Na eni strani stene se izmenično vrstijo debeli in tanki konci hlodov, da jih postavimo v horizontalno ravnovesje. Na vogalih so hlodi povezani s skandinavskim sedlastim spojem, po dolžini pa zgornji na spodnjega naseda z vzdolžnim žlebičem, ki ga vrežemo na spodnji strani. V žlebiču je za izolacijo uporabljena ovčja volna, na vzdolžnih linijah, kjer se hloda stikata, pa EPDM-tesnilo, ki je uporab­ljeno tudi na vogalih. Strop gornjega nadstropja nosijo povezniki, ki so prav tako iz brun,« razloži graditelj.

Preden so brunarico postavili na Pernovem, so jo enkrat že sestavili na delovišču podjetja. Oštevilčena bruna so na pravem gradbišču potem zložili kot lego kocke. Pred začetkom del so poskrbeli za osnovno zaščito lesa proti glivam in insektom z borovo soljo, medtem ko lesu odpornost proti vlagi zagotavljajo vsaj 30 centimetrov visok betonski venec na temeljni plošči in čim širši napušči za zaščito pred talno vlago in padavinami. »Za najboljšo zaščito pa je poskrbljeno s primerno odbiro lesa in časom sečnje ter potem obdelavo,« doda Lever.