Če prehodimo Slovenijo po dolgem in počez, si bomo na zadnje vprašanje odgovorili kar sami, pravi Matjaž Mastnak, svetovalec v Arboretumu Volčji Potok. V naravi ne bomo našli nobenega divjega tulipana (močvirski ne šteje, saj sodi v drug rod), ker naše podnebje zanje ni primerno, medtem ko divje narcise rastejo tako na Krasu kot v Karavankah in še na več območjih po Sloveniji. Če hočemo torej tulipane gojiti na vrtovih, se moramo sprijazniti z omejitvami. Ker so rastline osrednje Azije z izredno majhno količino padavin in skromnimi razmerami, jim naša vrtna zemlja večinoma ne ustreza, saj je zanje prevlažna. Tudi če jih čez poletje izkopljemo, s tem ne rešimo problema. Čas, ko čebulice gnijejo, sta mokra jesen in zima, ko morajo biti v zemlji. Razlog za izkopavanje je včasih ta, da gredo voluharju izredno v slast in je ni zvijače, s katero bi ga mogli preusmeriti drugam. V nasprotju z njimi so narcise dovolj smrdljive in strupene, da jih glodavec pusti pri miru, razloži sogovornik.

Zahteve narcis

Z našim podnebjem so narcise zadovoljne, če hočemo imeti z njimi uspeh, pa moramo poskrbeti za nekaj stvari. Posaditi jim moramo na svetlo, če si želimo zgodnejšega cvetenja, zelo sončno mesto, obvezno na teren, kjer ne zastaja voda (ta lastnost druži tudi njihova naravna rastišča). Zem­lja naj bo suha in čim lažja.

Pri narcisah je glavna napaka, da jih ljudje, potem ko odcvetijo, preprosto ne razumejo več, opaža Mastnak. Njihovi listi so jim nenadoma v tolikšno napoto, da jih kmalu po cvetenju požanjejo ali pa šope povežejo skupaj, da nimajo več svetlobe. Z obojim onemogočijo, da bi se čebulice po cvetenju prehranile. V naslednjih letih še naredijo nekaj listja, cvetov pa je iz sezone v sezono manj. Če želimo, da bodo naslednje leto spet pognale cvetna stebla, moramo dati čebulicam možnost, da si s pomočjo listov uskladiščijo hrano. Še kakih osem tednov po cvetenju so namreč pomladne čebulnice zelo dejavne, zato moramo pustiti liste pri miru, dokler se ne posušijo ali vsaj ne porumenijo povsem. Poleg neupoštevanja naravnega cikla je lahko slabo cvetenje tudi posledica prešibke osvetljenosti rastlin.

Čeprav se bodo čebulice narcis v dovolj odcedni vrtni zemlji brez izkopavanja dobro počutile, jih je vsaj na pet let treba izkopati in preredčiti ali razsaditi, ker jim začne zmanjkovati prostora. Vsako leto namreč ustvarjajo zarodne čebulice, ki se sčasoma osamosvojijo, šele po nekaj letih pa so dovolj močne, da tudi zacvetijo. Najprimernejši čas za izkopavanje je konec maja, ko po suhem listju še vemo, kje rastejo. Priporočljivo je uporabiti ploščate vile, s katerimi jih ne bomo razsekali. Prebrane čebulice lahko takoj posadimo nazaj. Pri izkopavanju moramo upoštevati, da čebulice narcis lezejo vsako leto globlje. S tem po sogovornikovih besedah ni nič narobe, tako pač rastline živijo, vendar jih je priporočljivo ob razsaditvi vrniti na prvotno globino (za dvakratno debelino čebulice). Globlje jim bo šlo slabše, zlasti če so tla težka, saj je tam več vlage in manj zraka.

Praviloma se narcise ne izrodijo in nas po nekaj letih ne presenetijo z drugačnimi cvetovi.

Kako se tulipani izrodijo?

Drugačna pa je lahko zgodba pri tulipanih, pri katerih so po nekaj letih mogoče spremembe v barvi in obliki cvetov. »Seveda to ne pomeni, da so se nam skrižali s sosedi, saj pride pri rastlinah do križanja lastnosti v cvetu. Križanec bi bil lahko le tulipan samosevec, to pa je pri sodobnih sortah skoraj nemogoče, ker pogosto niso več zmožne naravnega spolnega razmnoževanja. Poleg tega imamo s pojavom opraviti, tudi če čebulice vsako leto pridno izkopavamo,« sogovornik ovrže sum marsikaterega vrtičkarja. Po njegovih besedah gre za to, da se rastline vrnejo v izvorno obliko. V katero in kako? Veliko sort tulipanov je namreč nastalo iz rastlin, pri katerih se je zgodila nenadna sprememba v telesu, ne v semenu, in je del postal drugačnega videza. Takšne telesne mutacije, pri katerih žlahtnitelji rastlino z všečnimi lastnostmi vegetativno razmnožijo (ponavadi rastni vršiček čebulice), se po nekaj letih rade povratno spremenijo in spet dobijo prvotne lastnosti.

Kot rečeno, bi čebulice mnogih sort tulipanov v dobri vrtni zemlji, v kateri so pretežno posajeni, če bi jih v njej pustili več let, zgnile. Na grede posajeni tulipani bodo bolje uspevali, če bodo te dvignjene nad siceršnjo raven vrta. Lahko pa jih posadimo na zelo suho in sončno mesto in zemlji dodamo pesek, pa bodo preživeli brez izkopavanja. Idealno mesto za takšne stalne nasade je ozek presušen pas zemlje nad betonskimi škarpami, izpostavljenimi soncu, nad katerimi se nobena zasaditev prav ne obnese. Dobro odcedno rastišče za vse čebulnice (nobena ne mara zastajanja vode) je tudi skalnjak. Zanj so posebno primerni botanični tulipani. Ponavadi so nižji in po videzu in izvoru blizu divjim tulipanom. Tržni izraz botanični pa nas ne sme zavesti, opozori Matjaž Mastnak, saj gre večinoma za izboljšane oblike divjih tulipanov, vzgojene s preprostim križanjem ali selekcijo, da bi dobili močnejše barve in večje cvetove.

Poleg vračanja v izvorno obliko imajo tulipani v ljubiteljski oskrbi še eno muhasto lastnost. »Če imamo na vrtu nasad z 20 sortami in čebulic ne bomo nadomeščali z novimi, nam utegnejo v petih letih ostati le še tri sorte. Nekatere namreč 'vrtno ujet­ništvo' prenašajo bolje od drugih, katerih čebulice sčasoma propadejo. Bolj kričeče in sfrizirane sorte so praviloma občutljivejše, medtem ko se tulipani preprostejših oblik (ponavadi iz skupine Darwinovih hibridov) v vrtnih razmerah laže udomačijo in se dobro razmnožujejo z zarodnimi čebulicami. Te so razlog, da je pri tistih, ki jih puščamo v zemlji na stalnem mestu, lahko nekaj let precej rastlin z listi, a še brez cvetov. Enako kot narcise moramo tudi na stalnem mestu posajene tulipane vsakih nekaj let preredčiti in obdržati le debele čebulice.

Sajenje čebulic

Pravi čas za sajenje vseh spomladi cvetočih čebulnic je jesen, kar pomeni vse od takrat, ko se vrt začne prazniti, do trenutka, ko se tla uprejo sadilnemu klinu ali lopatki, ponavadi novembra. Vsekakor jih je treba zakopati v zemljo pred zmrzaljo – ta je zanje impulz, da začnejo poganjati korenine v globino, poleg tega mraz spodbudi tvorbo cvetnega popka. Mogoče pa je naravo prelisičiti in čebulice prisiliti k rasti in nekaj mesecev zgodnejšemu cvetenju tako, da jih za nekaj časa pustimo v hladilniku, kar pa je smiselno samo, če čebulice silimo v lončku in pripravimo do tega, da nam zacvetijo že konec decembra, januarja ali februarja.

Če tulipane po cvetenju shranjujemo na suhem, jih ne izkopavajmo, vse dokler se listje samo ne posuši, če želimo, da bodo dolgo in lepo cveteli, pa jih je treba, takoj ko odcvetijo, pognojiti. Šele takrat začnejo čebulice kopičiti hrano za naslednje leto. Pognojimo jih lahko s kompostom ali z mineralnim gnojilom. To velja tudi, če rastejo na stalnem mestu.

Za hranjenje čebulic čez poletje so primerne zračne drvarnice ali suha in bolj hladna podstrešja, ne pa vlažne kleti ali zatohle garaže.

Izbiranje čebulic

Matjaž Mastnak svetuje, da čebulice kupimo v času največje ponudbe in se po mož­nosti odpravimo v vrtne centre, kjer jih prodajajo posamično, ne pakirane. Tako bomo lahko vsako obrnili in se prepričali, da je brez pik ali zelenih madežev, ki bi pomenili, da so okužene z rastlinsko plesnijo. »Lepša ko je čebulica, bolj je zdrava. Ne sme kaliti, ni pa nič narobe, če je slečena, tj. brez rjavega luskolista, ali če je ta počen,« pravi. Pri hiacintah priporoča prijemanje in sajenje čebulic z rokavicami, saj so strupene in lahko pri občutljivih ljudeh na koži povzročijo zelo hude alergične reakcije. Manjša je nevarnost pri prijemanju čebulic narcis, medtem ko tulipani navad­no ne povzročajo sitnosti.