»Šele živ ogenj iz hiše naredi pravi dom!« je prepričana Martina Poličnik s turistične kmetije Žibovt na Solčavskem. Čez zelene travnike, kjer se prosto pasejo domače krave, je prečudovit razgled na severne stene Kamniško-Savinjskih Alp. Razgled je še lepši z balkona, čez latvico svežega kislega mleka, skuto z zelišči ali rezine domačega hišnega sira. »Pri sirjenju mleka, izdelavi skute in sirov se zidani štedilnik splača uporabljati, kadar mleka ni več kot 15 litrov. Štedilnik je v kuhinji od leta 1999, to je tudi rojstna letnica nove domačije. A tudi v stari smo vedno imeli štedilnik na drva. Na njem vse skuham, v pečici pečem zavitke, krompir, narastke … Le kruh bolj poredko, ker ni mogoče natančno naravnati temperature. Mislim, da brez zidanega štedilnika na drva ne more nobena kmetija!« Ker imajo veliko domačega sadja, ga v pečici zidanega štedilnika tudi sušijo: Martina naloži plast krhljev v pekač in ga potisne v pečico, takoj ko neha kuriti. Zjutraj jih je seveda treba umakniti, preden znova zagori ogenj. A pogosto je dovolj že ena sama noč, saj se štedilnik na drva le zlagoma in enakomerno ohlaja. Kurijo z mešanimi drvmi, bukovine ni veliko okoli, zato prav pridejo tudi jelša, smreka in kar drugega še ponujajo okoliški gozdovi. In slaba stran takega štedilnika? »Pravzaprav samo to, da ga je treba pogosto ometati …«

Že ob petih zjutraj zagori v štedilniku znane ljubljanske gostilne Strah na Škofljici, nalagati pa ne nehajo tja v pozno popoldne, da se štedilnik počasi ohlaja in ga uporabljajo še do desete zvečer, pravi Polona Štrukelj, že tretja ženska generacija, ki tu skrbi za goste. »Mama zjutraj takoj nanj pristavi juhe in krompir; čudovito, z res lepo skorjico se v njem spečejo pečenke, če jih le pogosto polivaš, golaž se ima samo na takem štedilniku možnost počasi kuhati dve do tri ure in razviti res vse svoje okuse … Na njem popražimo tudi veliko čebule, ki potem lahko na toplem čaka, da jo po malem porabimo, brez štedilnika na drva ni dobre domače goveje in gobove juhe, predvsem pa je na njem dovolj prostora tudi za naše dvajset- in tridesetlitrske lonce. Jedi so ob robu vedno na toplem in jih ni treba pogrevati.« Na dan pokurijo v štedilniku do tri samokolnice drv, po 20 kubičnih metrov na leto; nalagajo različne vrste, saj imajo svoje gozdove, ki jih je treba čistiti. »Pečenka ima najboljši okus, če kurite z bukovino, smrekovine pa nikar ne uporab­ljajte, ker pušča okus in vonj po smoli.«

Največ v zasebne domove

Pa vendar niso najpogostejši naročniki štedilnikov na drva gostilničarji in turistične kmetije, ampak zasebniki – izdelovalci jih največ vzidajo v nove hiše, a tudi v stare in v večja stanovanja, ki jih lastniki prenavljajo. Nekateri se odločijo, da bo nova kuhinja vsa zidana in »oblečena« v ploščice, ponavadi so lesena le vratca pozidanih talnih omaric. Tako je videz kuhinje prav všečen in enoten. Lahko pa je okvir za zidani štedilnik na drva tudi kuhinja s standardnimi elementi. Glede na prostor je tak štedilnik lahko enojen ali kombinirani, kar pomeni, da zraven klasičnega dela za kurjenje dodajo še modernega električnega ali plinskega s pečico in vgrad­no ploščo. Tudi zidani štedilnik ima lahko svojo pečico – bodisi v osnovnem telesu ali v tako imenovanem stolpu, ki se dviguje levo ali desno ob osnovnem delu. Tako sta na voljo hkrati dve pečici, vsaka za kaj drugega. Pogosto se naročniki odločijo prav za ta tip štedilnika, da lahko del na drva v vročih mesecih počiva. Pečica v stolpu je bolj ozka in globoka, v električnem pa bolj široka in plitva, je pa v obeh mogoče uporabljati iste pekače, le da jih različno obrnemo.

Oblika prostora ni ovira, štedilnike, ki jih izdelujejo individualno, je mogoče prilagoditi vsakemu: poleg standardnih, visokih 86 ali 91 centimetrov in globokih 60 centimet­rov, kot so vse kuhinjske talne omarice, je mogoče izbrati najrazličnejše kombinacije od ravnih, kotnih s stolpom ali brez, kotnih kombiniranih v obliki črke L, pa tudi diagonalnih, pri katerih zidani štedilnik zapolnjuje kot po diagonali, vse v poljubnih merah, prilagojeno prostoru. Vsekakor vam pripeljejo le kovinsko ogrodje štedilnika, nato pa ga s šamotom vzidajo neposredno v kuhinji in ga obložijo s keramičnimi ploščicami, kakršne so tudi sicer v kuhinji. Precej izdelovalcev štedilnikov zato prodaja tudi keramične ploščice, da je mogoče prenovljeno kuhinjo poenotiti.

Tudi ogrevanje in topla voda

Spomnim se štedilnika pri noni, stolp je imel na desni, v njem pa je bil medeninast kotliček za vročo vodo s pipico. Pri tleh je bila obokana niša za drva, v kateri je stanoval nonin maček. Takih ne izdelujejo več, ker so nepraktični, saj voda v kotličku neprestano vre, in če je sproti ne porabljamo, se v njem nalaga kamen, opozarja Davor Furlan, ki z bratom vodi več kot 80 let staro družinsko podjetje za izdelavo štedilnikov. Lahko pa vam, če si to vseeno želite, tak kotliček vgradijo v stolp ali dodajo samostojnega, ki ga postavite na ploščo. Sodobni zidani štedilniki imajo vgrajen grelnik vode (»bojler«), iz katerega je topla voda napeljana naravnost k pipi pomivalnega korita. »Če je vgrajen še kotel za centralno kurjavo, pa lahko z njim ogrevamo stanovanjsko površino, ki obsega do 130 kvadratnih metrov.« Zelo pripravno torej za etažno ogrevanje, svetuje Davor Furlan.

Najosnovnejši štedilnik je ozek in globok, s tremi vratci: vrhnja so vratca kurišča, sred­nja z odpiranjem omogočajo večje dovajanje zraka, skozi spodnja pa odstranjujemo pepel. Širši štedilnik ima še pečico. Namesto v širino gre lahko štedilnik tudi v višino, to je štedilnik s stolpom, kjer je največkrat nameš­čena pečica. Kot že rečeno, je izvedba lahko kombinirana: večji del je štedilnik na drva, zraven pa je bodisi v isto obzidavo vključen še električni ali plinski štedilnik na dve ali štiri kuhalna mesta bodisi je kompleten plinski ali električni štedilnik postavljen tik ob vzidanega na drva. Tik ob slednjem lahko stoji celo že prva lesena omarica, saj je med njo in štedilnikom vgrajen poseben izolacijski distančnik z režami, ki odvajajo topel zrak, s tem pa še dodatno ogrevamo prostor.

Na nekaterih zidanih štedilnikih je spredaj namesto troje le dvoje vratc: vratca kurišča in vratca za odstranjevanje pepela. Dodana pa je posebna reža, skozi katero vstopa v štedilnik zrak in torej nadomešča srednja vratca. Za uravnavanje zraka, ki je zlasti pomemben, ko poskušamo v štedilniku zakuriti, je na zgornjem delu nerjavnega ogrodja vgrajen majhen, glavici velikega vijaka podoben gumb, »šuber«, s katerim lahko že z navadnim kovancem, ki ga vtaknemo v zarezo, uravnavamo loputo za neposredni vlek zraka iz kurišča v dimnik. Po petih do desetih minutah, ko ogenj v kurišču že dobro gori, zarezo odvijemo v izhodiščni položaj in s tem gorenje umirimo.

Kaj pa dimnik?

Davor Furlan: »Dimnik je seveda nujno potreben. Najboljši je tak s premerom 16 centimetrov; če je večji, ga lahko tudi zožimo. Če ga ni ali ni primeren, je mogoče v prostor vgraditi sestavljivega iz nerjavnih cevi, če gre seveda za hišo in lahko skozi vsa nadstropja dosežemo streho. Višina od priklopa na dimnik do njegovega vrha pa mora biti najmanj 4,5 metra.« Po njegovih besedah je mogoče vgraditi štedilnik na drva tudi v kuhinjo, ki ima po tleh parket: parket izrežejo, in sicer nekoliko manj, kot je talna ploskev štedilnika, da se rob lepo skrije pod njim. Teža? Približno 500 kilogramov. Štedilnik na drva si največkrat predstavljamo z masivno črno litoželezno ploščo, na kateri so bile nekoč »rinke« različnih velikosti, tam skozi smo v štedilnik nalagali drva (v povojnih časih pa tudi premog, ko se morda še nismo čisto zavedali, kakšni smrtonosni plini se pri gorenju premoga lahko razvijejo v prostoru). Kdo bo to čistil, radi vzkliknemo. Toda zdaj vam lahko v kuhinji sezidajo štedilnik na drva, ki bo imel namesto litoželezne debelo steklokeramično ploščo: ne le praktično, ampak tudi zelo prijetno, ko lahko skoznjo vidite migetanje plamenov. Če nimate drv, lahko kurite z lesnimi briketi in vseeno vsaj ob koncih tedna zberete družino ob toplem ognjišču.

Tudi pri Podržaju na Perovem pri Grosuplju opažajo vse večje zanimanje za zidane štedilnike na drva, naročniki največkrat želijo kombinirane, vzidavajo pa jih ne le v hiše, ampak tudi v stanovanja.

»Doma imamo po 25 letih že drugi zidani štedilnik, tako smo zadovoljni z njim,« pravi Janez Kumer, ki izdeluje štedilnike v Slovenj Gradcu in se je prav tako ne pritožuje nad naročili. »Na tem koncu dosti kurimo pohorsko smreko, ker je pač blizu, nastaja pa več saj. Najboljša je bukovina, najslabša pa bor in macesen. Prednost kuhanja na takem štedilniku je zagotovo prihranek pri elektriki ali plinu, toplota je bolj prijetna in naravna, pepel pa lahko porabite za izboljšanje zemlje, če imate vrt. Ni boljše pečenke, kot je tista, ki se je pekla z drvmi, krasen je tudi kruh, z malo porabljene energije pa boste vsak dan lahko počasi skuhali kosilo.«

Ta »počasi« marsikoga zmoti, saj je vsakodnevna naglica prehuda. Čez teden torej uporabljamo električni ali plinski del štedilnika, na drva pa zakurimo ob koncih tedna, ko si lahko privoščimo, da juha tri ure brbota ob robu vroče plošče, pečenko pa počasi polivamo z belim vinom in vodo. Vsa družina bo navdušena, če bo nekaj teh dobrot ostalo še za ponedeljek! Kako pa se bomo naučili ravnati s takim štedilnikom? Po zagotovilih Davorja Furlana dobijo naročniki navodila in še pečar jih ob vzidavi pouči, kako naj ga pravilno in dovolj pogosto čistijo in ometajo.