Evropska direktiva je uvedbo energetskih izkaznic zahtevala že do leta 2006 oziroma najpozneje do leta 2009, če v državi primanjkuje usposobljenih neodvisnih strokovnjakov za izdelovanje izkaznic. Pri nas se je zaradi spleta okoliščin vse skupaj zavleklo. Energetski zakon iz leta 2006 je sicer predvidel obvezno uvedbo izkaznic za vse stavbe, tudi za novogradnje, vendar zgolj v primeru prometa z nepremičninami, ko gre za prodajo ali za oddajo nepremičnine v najem za obdobje, daljše od enega leta. Novela zakona, ki je začela veljati februarja letos, pa je to obveznost razširila še na večstanovanjske stavbe z več kot štirimi etažnimi enotami, ne glede na to, ali gre za prodajo posameznega stanovanja ali oddajo v najem, pojasni Marjana Šijanec Zavrl z Gradbenega inštituta ZRMK. Novela zakona je tako omilila morebitne zadrege v primerih, ko bi se prodajalo posamezno stanovanje v večstanovanjski stavbi. Če stavba ne bi imela energetske izkaznice, bi moral namreč lastnik, ki bi želel prodati stanovanje, zanj pridobiti izkaznico, pri čemer pa bi bilo po besedah sogovornice kar nekaj tehničnih ovir. Zato je izkaznica z novelo predpisana za celoten večstanovanjski objekt.

Energetska izkaznica stavbe podaja najpomembnejše kazalce o rabi energije v stavbi in jo na podlagi tega razvršča v enega od raz­redov rabe energije. Je torej nekakšno spričevalo o kakovosti toplotnih lastnosti stavbe. Njen osnovni namen je informiranje kupca oziroma najemnika stavbe o njeni energijski učinkovitosti, posredno pa še o pričakovani višini stroška za energijo in morebitnih naložbah, potrebnih za povečanje energijske učinkovitosti stavbe.

Investitorji, ki gradijo za trg, bodo lahko z objektivno informacijo o energetskem stanju nepremičnine poudarili njeno konkurenčno prednost na trgu. Izkaznica je lahko mehanizem, s katerim bo investitor preveril, ali so izvajalci res opravili svoje delo tako, kot je zapisano v projektni dokumentaciji. Namenjena je tudi stanovanjskim skladom in občinam, ki z dokazilom o dobrih energetskih kazalcih svojih naložb izkazujejo skrb za trajnostno graditev in svoj odnos do varovanja okolja, ter nepremičninskim agencijam, ki bodo lahko izkaznico uporabile kot dodatno dokazilo o strokovno oprav­ljeni storitvi posredovanja pri prometu z nepremičninami.

Računska ali merjena

Seveda namen energetske izkaznice ni zgolj informiranje o stavbi v prometu z nepremičninami. Za obstoječe stavbe namreč prinaša tudi priporočene ukrepe za energijsko sanacijo, poudarja Šijanec Zavrlova. Ti ukrepi so oziroma bodo priporočeni glede na njihovo stroškovno učinkovitost, kar pomeni, da dobijo lastniki navodila, kako in katere ukrepe izvesti, da bi čim bolj ekonomično povečali toplotno učinkovitost stavbe. Predvsem zato je smiselna izdelava energetske izkaznice za celoten objekt.

Postopek izdelave energetske izkaznice se začne na podlagi zahteve, ki jo uradnemu izdajatelju izkaznice (to so pravne osebe, ki bodo od ministrstva za gospodarstva pridobile pooblastilo za izdajo izkaznic) skupaj s projektno dokumentacijo posreduje lastnik nepremičnine. Ko ima neodvisni strokovnjak, izdelovalec izkaznice, na voljo vse potrebne podatke, si ogleda stavbo, preveri, ali se njeno dejansko stanje ujema s posredovano dokumentacijo, nato pa se odloči, ali bo izdelal računsko ali merjeno izkaznico.

Računska je obvezna za vse nove stavbe, saj v tem primeru ni mogoče izdelati merjene izkaznice, ker podatki o pretekli rabi energije ne obstajajo. Kakor pravi Marjana Šijanec Zavrl, je obvezna tudi za obstoječe stanovanjske objekte, predvsem zato, da izničimo morebitne odklone v rabi energije, ki so povezani z neustreznim ali zelo drugačnim načinom uporabe določenega stanovanja. Povedano drugače: če je bilo eno stanovanje v bloku leto dni prazno, merjena raba energije ne bi bila relevantna. Izkaznica se namreč vedno izdeluje za standardni profil uporabe in pri teh standardnih pogojih se izračunajo tudi kazalniki.

Za nestanovanjske objekte, pri katerih je večja verjetnost, da je dokumentacija nepopolna, pa je predvidena merjena energetska izkaznica, ki se izdeluje na podlagi triletnih podatkov o rabi energije. V obeh primerih, tako pri računski kot merjeni izkaznici, nato izdelovalec navede najprimernejše priporočene ukrepe za povečanje energijske učinkovitosti stavbe.

Stroške izdelave morajo plačati lastniki stavbe. Za enodružinsko stavbo naj bi po besedah sogovornice stala od 300 do 500 evrov. Koliko bo stala za večstanovanjsko, je odvisno od njene velikosti, projektne dokumentacije in dejanskega stanja stavbe.

Licenca za izdelovalce

Energetsko izkaznico lahko izdelujejo neodvisni strokovnjaki, ki morajo biti ustrezno usposobljeni, od države pa morajo pridobiti licenco. Ko bo ministrstvo dalo zeleno luč, bo lahko za licenco zaprosilo 61 strokovnjakov, ki so se udeležili štiridnevnega usposabljanja in uspešno opravili pisni ter ustni preizkus znanja v organizaciji GI ZRMK. Da se sploh lahko prijavijo na usposabljanje, morajo imeti ustrezno strokovno izobrazbo tehnične smeri in pet let praktičnih izkušenj na področju energijske učinkovitosti v stavbah. Šijanec Zavrlova pravi, da je preizkus znanja zelo zahteven, saj od kandidatov zahteva določeno raven univerzitetnega znanja s področja gradbene fizike, strojništva in tudi splošno poznavanje zakonodaje. Vsega tega znanja pa ni mogoče osvojiti v zgolj štirih dneh, zato se vsi, ki so se do doslej udeležili usposabljanja, še niso odločili tudi za opravljanje preizkusa, ampak so si vzeli nekaj časa. Med tistimi, ki so ga uspešno opravili v prvem poskusu, je bil energetski svetovalec Matjaž Valenčič. Po njegovih besedah je usposabljanje temeljilo na seznanjanju z evropsko in domačo zakonodajo o energetskem certificiranju stavb, podrobno so obdelali tudi s tem povezane strokovne teme, kot so energijske lastnosti stavbe, energijska učinkovitost naprav in sistemov, vrednotenje podatkov o učinkoviti rabi energije, energijska sanacija stavb, izkoriščanje obnovljivih virov ... Na koncu so morali samostojno izdelati dve energetski izkaznici in ju predstaviti udeležencem usposabljanja.