Pomembnost tega vprašanja je povezana tudi s pričakovanji, da se bodo potrebe po vodi do leta 2030 povečale za polovico, najbolj v mestih. Po drugi strani je skoraj desetina človeštva, tj. 663 milijonov ljudi, še vedno brez ustreznih virov pitne vode.

V EU je približno 70 odstotkov prebivalstva je priključenega na čistilne naprave, na Nizozemskem 99 odstotkov, v Španiji, Nemčiji in Avstriji 90 odstotkov, v letu 2014 je v Sloveniji delež priključkov na komunalne in skupne čistilne naprave znašal komaj 58 odstotkov, kar pomeni, da slaba polovica prebivalstva še vedno uporablja greznice, le slab odstotek predstavljajo male komunalne čistilne naprave.

Z nitrati je obremenjen izvir Ljubljanice - Foto: Igor Zaplatil/dokumentacija Dela

Glavni cilji, povezani z varstvom voda v Sloveniji, so zagotavljanje varstva vseh površinskih in podzemnih voda pred organskim onesnaženjem, vnosom dušika in fosforja ter pred mikrobiološkim onesnaženjem. Po besedah dr. Marjetke Levstek, predsednice Slovenskega društva za zaščito voda, smo na odpadno vodo smo še do nedavnega gledali kot na odvečen in ničvreden odpadek, v resnici pa lahko komunalna in industrijska odpadna voda predstavljata tudi vir surovin. Iz nje lahko s pomočjo toplotnih izmenjevalcev dobimo toplotno energijo, predstavlja bogat vir dušikovih in fosfornih spojin, ki so vir hranil za rastline, v komunalni odpadni vodi je tudi veliko celuloze, ki bi jo v čistilnih napravah lahko izločili in uporabili za druge namene. V živilski industriji je mogoče s premišljenimi postopki ločevanja iz vode izločiti koncentrirane organske snovi, ki predstavljajo surovino za prehrano živali ali koncentrat za proizvodnjo bioplina. Opozarja tudi na to, da v slovenskih kanalizacijskih odplakah še vedno konča zelo veliko jedilnega olja, ki povzroča težave pri odvajanju odpadne vode, zahtevnejši pa so tudi postopki čiščenja v čistilnih napravah.

Ljudje pri nas odmetavajo v javni kanalizacijski sistem med drugim tudi ostanke hrane, kosti, sanitarne odpadke, kot so krpice za enkratno uporabo, vložki, kondomi, tkanine od oblačil, zdravila in druge farmacevtske odpadke ter strupene ostanke barv in lakov, našteva Mojca Vrbančic, članica UO Slovenskega društva za zaščito voda, zaposlena v javnem podjetju Vodovod-kanalizacija Ljubljana. Opozarja, da v komunalni čistilni napravi poteka zgolj biološko čiščenje, s katerim pa iz odpadne vode ne moremo odstraniti nerazgradljivih oz. težje razgradljivih kemijskih snovi. Ker snovi v naravi krožijo in ima tudi voda ima svoj krog, bomo to, kar danes zlijemo v odpadno vodo, enkrat zagotovo popili.

OZN je s tem plakatom oznamovala svetovni dan voda.

Kot vir onesnaževanja povzroča danes posebno skrb mikroplastika – danes je že jasno, da je vodno okolje nasičeno z njo. Drobni plastični delci v tkaninah, zobnih pastah, milih, pilingih itd, so prisotni v našem vsakdanu, a se tega sploh ne zavedamo. Ker je mikroplastika tako drobna in lahka, je čistilne naprave v postopkih mehanskega čiščenja ne morejo odstraniti, zato prehaja v vode, in se, čeprav za oko nevidna, pridružuje enormnim količinam vidnih plastičnih odpadkov v morjih in oceanih. Plastika se v vodi obdrži se približno 350 let. Ob delovanju sonca, vetra in vode razpade na majhne, mikroplastične delce, ki jih morski organizmi zamenjujejo za plankton.

Ob dnevu voda so v podjetju Vodovod kanalizacija Ljubljana  pripravili ozaveščevalno kampanjo Stranišče ni smetišče, ki spodbuja k odgovornejšemu vedenju in spremembi slabih navad. Začenjajo jo s postavitvijo inštalacije pred ljubljansko mestno hišo, nadaljevali pa jo bodo tudi v prihodnjih mesecih.