Vse več graditeljev družinskih hiš se zaradi okoljske ozaveščenosti ali prihranka odloča za vgradnjo tipskih ali betonskih podzemnih rezervoarjev in ločene inštalacije za deževnico v hiši, ki je nujna, če želimo zbrano vodo uporabiti za sanitarne namene, medtem ko si lastniki v obstoječih hišah pogosteje omislijo manjše nadzemne zbiralnike, namenjene predvsem za zalivanje vrta. Prednost podzemnih rezervoarjev je, da ob priporočenem načinu vgradnje zagotavljajo konstantno kakovost vode, tisti, v katerih bomo zbirali vodo za zalivanje, pa lahko stojijo tudi na prostem – prednost imajo senčna stran hiše, kjer ni pregrevanja, in za svetlobo neprepust­ni materiali, ki preprečujejo razvoj alg.

Prednosti uporabe deževnice

Uporaba deževnice prinaša tudi prihranek. Ker štiričlanska družina v Sloveniji porabi povprečno 220 kubičnih metrov vode na leto, cene po občinah pa se gibljejo med 0,8 in 1,5 evra na kubik, je ta znaten. Vgradnja zbiralnika je smiselna tudi zaradi uredbe o odvajanju in čiščenju meteorne vode, po kateri se za deževnico, speljano v javni kanalizacijski sistem, plačuje glede na površino strehe. Strošek za odvajanje meteorne vode je bil v kanalščino sicer vključen že prej, po novi ureditvi pa se storitev ne zaračunava, če padavinska voda s streh ni speljana v kanale za meteorno vodo oz. kanalizacijo. Na novi način plačevanja po nekaterih občinah še prehajajo. Po drugi strani je treba rabo deževnice za sanitarne namene v gospodinjstvu prijaviti na komunalno podjetje in plačevati takso za obremenitev odpadnih voda. Deževnica, razen tiste, ki jo porabimo za zalivanje vrta, namreč po uporabi prav tako steče v kanalizacijo oz. z njo obremenimo sistem za odvajanje odpadnih voda.

Po izkušnjah ponudnikov se investicija v sistem za zbiranje deževnice praviloma povrne v petih do desetih letih. Strošek za postavitev zbiralnika in napeljavo je pri novogradnji zanemarljiv, pozneje pa zahteva ureditev inštalacije, ki bi bila ločena od vodovodne napeljave s pitno vodo, velik gradbeni poseg in naložbo.

Deževnica je zelo mehka voda, ki ne vsebuje mineralov, zato se pri njeni uporabi ne odlaga vodni kamen, kar je dobrodošla lastnost, če z njo splakujemo stranišče, peremo perilo v pralnem stroju ali strojno pomivamo posodo. Na posodi ne pušča belih lis od apnenca, v pralnem stroju je potrebnega manj pralnega sredstva in nič mehčalca, ker se na grelniku ne nabira vodni kamen, je daljša tudi življenjska doba stroja. Samoumevna je uporaba deževnice za pranje avtomobilov, spiranje tlakov in podobno. Rade jo imajo rast­line, saj v nasprotju s podtalnico ne vsebuje železa, mangana in drugih kovin.

Rezervoar, črpalka, krmilna tehnika in ločena napeljava

Podzemni rezervoar, ki bo gospodinjstvu zagotavljal vodo za sanitarne namene, je lahko betonski (takšen je priporočljiv zlasti za območja z visoko podtalnico) ali iz kakovostne umetne mase, ki ga ni težko vgraditi. Pri slednjih so najpogostejše t. i. sendvič izvedbe ali ovalni rezervoarji, ki v primerjavi s prvimi zahtevajo globlji izkop. Poleg podzem­nega pohodnega ali povoznega rezervoarja s teleskopskim pokrovom, ki je poravnan s terenom, sta sestavna dela sistema za oskrbo stanovanjske hiše z deževnico še filter, skozi katerega se deževnica, preden vstopi v rezervoar, prečisti, ter črpalka za distribucijo vode do porabnikov. Pri cenejših izvedbah rezervoarjev je krmilna tehnika, povezana s cevno napeljavo, vgrajena v rezervoarju, medtem ko imamo preprostejši dostop do nje, če jo vgradimo kje v pomožnih prostorih hiše.

V hiši potrebujemo sekundarno napeljavo do porabnikov vode, splakovalnika, pralnega in pomivalnega stroja, pipe v garaži in na vrtu. Običajno je do njih napeljana tudi voda iz vodovoda, preklop nanjo, ko deževnice zmanjka ali če morda nastane okvara, pa je mogoče urediti avtomatsko ali ročno. Napeljava vzporednega cevnega sistema ne pomeni podvojenega stroška za hišne vodovodne inštalacije, večji strošek sta zalogovnik in sistem za dovajanje vode v hišno sekundarno omrežje. Razvod napeljave stane manj kot desetino stroška celotnega sistema, zato je to smotrno urediti že ob novogradnji, zalogovnik, sistem za dovajanje vode v hišo in za distribucijo pa se lahko izvedejo pozneje.

Prostornina zalogovnika, kakovost vode

Za štiričlansko družino, pri kateri ni velikih potreb po zalivanju vrta, zadostuje zbiralnik s prostornino 5000 litrov, za več ljudi in večji vrt pa je bolje izbrati večjega, s prostornino od 7000 do 10.000 litrov. Priporočljivo je, da je vkopan v zemljo, saj je tako voda v njem zaščitena pred sončno svetlobo in toploto ter ima ustrezno nizko temperaturo, vse leto od 8 do 12 stopinj Celzija, kar preprečuje razvoj mikroorganizmov, bakterij in alg. Pogoj za to pa je, da je gornji del rezervoarja od 60 do 100 cm pod zemljo, da je zavarovan pred zmrzaljo. Natančnejše podatke o krajevnih razmerah dobimo na uradu za gradbeništvo. Iz nadzemnih rezervoarjev, tistih, ki jih uporabljamo za zalivanje vrta, moramo pred zimo vodo izprazniti.

Za kakovost vode je pomemben tudi material strešne kritine, s katere se skozi skupni izliv vseh strešnih žlebov steka v zalogovnik. Najbolj primerne so strehe z gladko površino, torej prekrite z glinenimi strešniki, strešniki iz umetne snovi ali skrilavci, medtem ko so betonski in bitumenski strešniki neprimerni. Če imamo streho prekrito s kovinsko kritino, je deževnica zaradi večje vsebnosti kovin manj primerna za zalivanje vrta. Ker je kakovost vode odvisna tudi od rednega pretoka vode v rezervoarju, mora biti njegova velikost pravilno izbrana – odvisna je od povprečne količine padavin, površine strehe, tega, za katere namene bomo deževnico uporabljali, in števila stanovalcev v hiši.

Čiščenje filtrov in rezervoarja

Podzemni in kletni rezervoarji morajo imeti prost preliv, skozi katerega se lahko presežna voda prelije v ponikalnico. Zaščitna mreža na prelivu onemogoča, da bi v notranjost zašli insekti ali kakšna večja žival. Rezervoarje za zbiranje deževnice s filtrom, dušilnim dotočnim nastavkom in pretočnim sifonom je treba očistiti vsakih pet do osem let. Na dnu se namreč tvori usedlina, ki je zelo pomembna za kakovost vode in bi jo s prepogostim čiščenjem uničili. Pogosteje pa je treba čistiti filter.

Prvo čiščenje deževnice opravi filtrirni sistem pred rezervoarjem. Vanj steče očiščena voda, nečistoče in majhna količina vode pa v kanal. V drugi fazi čiščenja se majhni delci umazanije, premera pod 0,35 mm, posedejo na dno rezervoarja. Dušilni dotočni nastavek namreč filtrirano vodo dovaja na dno, s čimer prepreči trajno vrtinčenje, poleg tega v vodo na dnu dovaja kisik, da ostane vedno čista in sveža. Delci nečistoč, ki so lažji od vode (na primer cvetni prah), na gladini tvorijo plavajoč sloj. Te odstrani pretočni sifon. Naprava za plavajoči odvzem vode je ponavadi nameščena 10 cm pod gladino v rezervoarju, kjer je kakovost vode najboljša.