Resda lahko zunanjo enoto klimatske naprave namestimo na balkonu, fasadi, strehi ali zračnem podstrešju, vendar moramo paziti, da se čim manj spremeni zunanji videz stavbe. Za namestitev klimatske naprave na skupne dele stavbe je namreč treba od leta 2008 po predpisih pridobiti soglasje 75 odstotkov vseh lastnikov glede na njihov solastniški delež v stavbi. Če je stanovanje ali stavba pod spomeniškim varstvom, se je treba posvetovati tudi s pristojnimi organi. Pri zunanji enoti je treba poskrbeti tudi za odvod vodnega kondenzata. To zagotovimo z naravnim padcem ali s črpalko, na kar uporabniki največkrat pozabijo.

Najpomembnejši merili pri montaži notranje enote sta, da je čim manj moteča za ljudi in čim bolj učinkovito hladi. Zaradi bivalnega ugodja je ni smiselno vgraditi nad jedilno mizo ali sedežno garnituro v dnevni sobi. Če res ni drugega primernega mesta, je priporočljivo izbrati notranjo enoto z izpuhom iz treh ali celo štirih robov, da lahko tistega, ki je moteč, ko so pod napravo ljudje, izključimo, drugi pa nemoteno delujejo. Nekateri modeli klimatskih naprav imajo vgrajena 3D-očesa, ki zaznajo prisotnost uporabnikov prostora in vedno usmerijo tok zraka stran od njih.

Notranja enota naprave naj bo nameščena tako, da ne bo pihala neposredno v ljudi.

Notranja enota mora biti odmaknjena tudi od gospodinjskih aparatov, ki oddajajo toploto. Njen termostat namreč zazna povišano temperaturo v neposredni bližini in zato je ne izključi, čeprav je sicer v prostoru že primerno hladno. Tudi namestitev na mesto, kjer nastajajo neprijetne vonjave, ni primerna – klima bo namreč najprej vase posrkala zrak iz neposredne okolice in ga razpihala po celotnem prostoru.

Pogoji za zunanjo enoto
Zunanja enota naj bi bila čim bliže notranji, da je cevna povezava in druga potrebna napeljava med njima čim krajša. Tako bo potrebnih manj cevi in druge napeljave, tudi razbijanja v stenah bo manj, če se odločimo za podometno napeljavo. Pri nadometni pa bo manj motečih elementov, ki lahko kazijo prostor. Vendar je treba upoštevati, da je učinkovitost klimatske naprave večja, če je zunanja enota postavljena na senčno stran stavbe in ni neposredno na soncu. Najti je treba najboljši kompromis, kar je še en razlog več, da načrt napeljave in mesta montaže prepustimo strokovnjakom. Pri zunanji enoti je zelo pomembno, da je nameščena na mestu z zadostnim pretokom zraka, da torej ni postavljena v ozko nišo in se iz enote izpihan zrak ne zaletava v oviro – nasproten zid, balkonsko ograjo ali kaj podobnega. Odločilno je tudi, da je nameščena na ustrezne nosilne konzole s kakovostnimi protivibracijskimi podložkami, ki preprečujejo prenašanje tresljajev na zid objekta.

Posebno poglavje je nameščanje zunanje enote na podstrešje – kar je smiselno le, če je to odprto, zračno in dovolj hladno. Na marsikaterem podstrešju je namreč poleti bistveno bolj vroče kot zunaj, temperatura zlahka preseže 50 stopinj Celzija, opozarjajo strokovnjaki, večina klimatskih naprav pa ima delovno območje do 45 stopinj. Medtem ko bo naprava hladila vaše stanovanje, pa bo še dodatno oddajala toploto na podstrešje. Verjetno ni treba poudarjati, da bo izkoristek zelo slab in poraba energije zelo velika. Poleg tega bo naprava delovala v kritičnih razmerah, kar neposredno vpliva na obrabo njenih sestavnih delov in krajšo življenjsko dobo.

Izbira moči
Poznamo klasične in inverterske klimatske naprave ter t. i. split in multisplit sisteme. Enodelne naprave, pri katerih ni zunanje enote, zaradi manjše učinkovitosti postajajo preteklost. Klasične klimatske naprave se izklopijo, ko prostor ohladijo na želeno temperaturo, ko pa se spet ogreje, se znova vključijo, kar ni najbolj varčno. V zadnjem času so zato veliko bolj razširjene inverterske, ki se ne izklopijo, ampak ko dosežejo nastavljeno temperaturo v prostoru, delujejo naprej, le da z zmanjšano mo

čjo, zgolj toliko, da vzdržujejo želeno temperaturo. Te so hkrati dobra izbira, če želimo v prehodnih obdobjih prostore z njimi tudi ogrevati.

Za manjšo porabo elektrike je pomembno, da je naprava dovolj močna glede na velikost prostora. Potrebna hladilna moč je zmnožek prostornine in povprečnega podatka o potrebni moči za kubični meter volumna, pri čemer upoštevamo vdore toplote v prostor od zunaj in tudi njene izvore v prostoru. Pomembno, je da so na steklenih površinah nameščena senčila, da sonce neposredno ne sije skozi nezasenčena okna. Pred vdorom toplote od zunaj bolje varujejo zunanja senčila (rolete, polkne, žaluzije) kot notranje zavese ali žaluzije.

Ponavadi je dovolj, da v stanovanjski hiši hladimo prostor, ki je najbolj izpostavljen soncu. Strokovnjaki navajajo pavšalni podatek, da je potrebna moč naprave 30 vatov na kubični meter prostora, ki ga želimo hladiti. Kriterij velja le za prostore, ki ne odstopajo od povprečja (npr. dve okni proti soncu, a zasenčeni; dobro izolirana mansarda, v sobi dve osebi in računalnika). Drugače je treba notranje in zunanje izvore toplote prišteti (za vsako dodatno osebo v prostoru se potrebna moč poveča za 100 do 150 vatov). Za prostore, ki so obrnjeni na sever, pa je ta kriterij previsok. Močni viri toplote so tudi hladilniki in hladilne skrinje, računalniki, halogenske luči in reflektorji, kar lahko denimo neprijetno občutimo v trgovinah s takšno razsvetljavo, pomivalni stroji in druge električne naprave.