Po ocenah Organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO) do leta 2025 skoraj dve milijardi ljudi ne bo imelo dovolj pitne vode za zadovoljitev dnevnih potreb. Ena od možnih rešitev za to je razsoljevanje morske vode, ki pa zahteva od deset- do tisočkrat več energije od tradicionalnega pridobivanja pitne vode, kot je na primer črpanje iz rek.

Italijanski znanstveniki so zato razvili posebno napravo za razsoljevanje morske vode na trajnosten in stroškovno ugoden način, pri čemer sončno energijo izkoriščajo bolj učinkovito. Ob enaki količini energije lahko s to napravo v primerjavi z doslej razvitimi podvojijo proizvodnjo pitne vode, piše na spletni strani torinske politehnične univerze.

"Podobno kot pri rastlinah, ki za prenos vode iz korenin do listov uporabljajo procesa kapilarnosti in izhlapevanja, lahko naša plavajoča naprava vodo črpa skozi poceni porozen material, s čimer se izognemo dragim in okornim črpalkam. Zbrana morska voda se nato s sončno energijo segreje, pri čemer se sol loči od izhlapevajoče vode. Ta proces se lahko še olajša z membranami med kontaminirano in pitno vodo, da se izognemo mešanju," sta povedala znanstvenika Matteo Fasano and Matteo Morciano.

T. i. aktivne tehnologije za razsoljevanje potrebujejo drage mehanske ali električne sestavne dele, kot so črpalke, in tehnično osebje za namestitev in vzdrževanje. Tehnologija italijanskih znanstvenikov pa temelji na spontanih procesih brez pomožnih strojev, zaradi česar se imenuje pasivna tehnologija. Zato so slednje tudi precej poceni, njihova namestitev in popravila pa so enostavna.

Glavna slabost tovrstnih pasivnih tehnologij je nizka energetska učinkovitost. Drugi znanstveniki so se doslej pri razvoju posvečali temu, kako vsrkati čim več sončne energije, inženirji iz Torina pa so se usmerili na to, kako s to energijo čim bolje upravljati. Sončno toploto so reciklirali v sami napravi.

"Tako smo dosegli rekordne produktivne vrednosti, ki so znašale do 20 litrov pitne vode na kvadratni meter površine, izpostavljene Soncu," so pojasnili na spletni strani torinske univerze.

Prototip naprave so razvijali več kot dve leti, preizkušali pa so ga na Ligurskem morju. Po mnenju razvijalcev bi lahko ta tehnologija koristila obalnim območjem, kjer je malo pitne vode, prejmejo pa veliko sončne energije, in sicer predvsem v državah v razvoju. Tehnologijo bi lahko uporabljali tudi za zagotavljanje vode v izrednih razmerah, na primer na območjih, ki jih prizadenejo poplave ali cunamiji.