»Nekoč je veljalo, da imajo lesena okna številne pomanjkljivosti, zdaj pa les ni več osnovni material, ampak so lesena okna luk­suzni izdelek,« pravi Andrej Mate, direktor Inlesa, podjetja, ki letos praznuje 70. obletnico obstoja. V podjetju, ki 85 odstotkov proizvodnje izvozi in je naš največji proizvajalec stavbnega pohištva (lani so imeli za 21,3 milijona evrov realizacije), seveda izdelujejo okna in vrata tudi iz plastike, aluminija in kombinacij materialov, vendar so njegove korenine globoko v ribniškem tradicionalnem materialu – lesu.

Les je večen

»Les je imel vedno pomembno vlogo, vso zgodovino,« pravi Mate, ki ne dvomi, da je tako tudi zdaj in bo v prihodnje: »Pomanjkljivosti, ki so jih nekoč očitali lesu – da ga je treba vzdrževati –, zdaj ni več. Ljudje pa se tudi vedno bolj zavedajo, da je v lesenih objektih bolj prijetno. Počasi, a vendar, se spreminja tudi zavedanje, kaj se bo z izdelkom zgodilo potem, ko ne bo več uporaben. Za lesom ne ostane nič, medtem ko je s plastiko čisto drugače.«

Da se kupci zavedajo, da ni vsak izdelek »pravi«, meni tudi Pavle Hočevar z ribniške obrtne zbornice. Čeprav je nekaterim vseeno, ali je izdelek narejen na Kitajskem in iz lesa, ki je drugačen, kot so naše domače vrste, je vedno več takih, ki želijo suhorobarske izdelke. »Tuj les je drugačen,« pravi sogovornik, ki poudari, da imajo tradicionalni izdelki iz suhe robe, za katerimi je več kot 500 let tradicije (leta 1492 je cesar Friderik II. Kočevarjem in Ribničanom podelil krošnjarski patent, torej dovoljenje, da so svoje izdelke prodajali po vsem cesarstvu), dodano vrednost.

Strinja se z ugotovitvijo, da je širše kočev­sko-ribniško območje, ki je zajeto v območ­je geografske označbe ribniška suha roba in združuje sedem občin – Ribnica, Sodražica, Loški Potok, Kočevje, Dobrepolje, Velike Lašče in Bloke –, posebno ne le po tem, da je bolj kot preostala Slovenija prekrito z gozdom, ampak tudi po tem, da je tukaj več ljudi, ki živijo od lesa. So gozdarji, rokodelci, žagarji ali delajo izdelke z višjo dodatno vred­nostjo, kot sta Inles ali Riko Hiše.

Koliko ljudi se preživlja z gozdarstvom in predelavo lesa, ni natančno znano. Še v devetdesetih letih je bilo v Sloveniji v lesni industriji okoli 36.000 zaposlenih, zdaj pa v Združenju lesne in pohištvene industrije ocenjujejo, da je bilo lani v lesnopredelovalni panogi zaposlenih 12.395 ljudi. Toda v tej številki ni celotna gozdno-lesna veriga, saj nista všteta gozdarstvo in papirničarstvo, da ne omenjamo malih rokodelcev, recimo suhorobarjev, ki so prav tako odvisni od najbolj razširjenega naravnega materiala, lesa.

Ohranjanje rokodelstva

»Ribničani smo se vedno prilagajali trgu, zato pa smo preživeli več kot 500 let,« pravi Franc Jaklič iz Sajovca, ki je eden od dveh posodarjev. Število rokodelcev, ki po tradicionalnih postopkih izdelujejo suho robo, je vedno manj, ker je za rokodelske izdelke značilno, da je zanje potrebnega ogromno ročnega dela, izkupiček pa je majhen. Toda Franc Jaklič ob vprašanju o donosnosti suhorobarskega posla razloži, da je odvisna od izdelka do izdelka. Pa še ti se s časom spreminjajo po velikosti in tudi namenu, tako da je nekoč večji škaf, namenjen za pranje perila, zdaj posoda za kruh.

O poslovni priložnosti, ki jo vidi v lesu oziroma v Gozdarstvu Grča, pa govori Blaž Miklavčič, novi lastnik tega podjetja. Po propadu koncesnin je bila Grča na robu obstoja in je imela leta 2016 10 milijonov evrov prihodkov. Letos načrtujejo realizacijo v višini 15 milijonov evrov. V posodobitev dveh žag – v Kočevju in Ribnici – bodo vložili osem milijonov evrov, kar bo leta 2020 prineslo podvojitev zdajšnje realizacije. In se bo število zaposlenih s sedanjih 50 povečalo za 15 ljudi.

Petino realizacije predstavlja posek, preostalo so polizdelki, pravi Miklavčič: »Hlodovine ne prodajamo, ker vse predelamo v polizdelke.« Da je vstopil v branžo, v kateri do zdaj ni deloval, je bil razlog to, da je videl poslovno priložnost v panogi, ki je bila dolga leta podhranjena. »Pokazati želim, da je mogoče brez velike filozofije ključne količine hlodovine predelati v Sloveniji,« pravi. Zasedajo prostor oziroma nišo osnovne predelave lesa, ki je je bilo do zdaj v Sloveniji manj, po obeh investicijah pa bo imelo Gozdarstvo Grča največjo slovensko žago z zmogljivostjo razreza 125.000 kubičnih metrov listavcev v Kočevju in 100.000 kubičnih metrov iglavcev v Ribnici.

Na področju poseka in predelave lesa se zdaj na Kočevskem in Ribniškem dogajajo velike spremembe. »Vse to sovpada s splošno gospodarsko rastjo pri nas in v svetu,« pravi Aleš Marolt, direktor podjetja Kočev­ski les, ki upravlja nekaj manj kot 3700 hektarov gozdov v največji občini v Sloveniji, v postopkih prenosa pa je še okoli 2000 hektarov. Podjetja, ki so preživela sušna leta in delujejo na področju gozdne proizvodnje in v lesnopredelovalni industriji, so si precej opomogla tudi zaradi stagnacije oziroma nazadovanja v preteklih letih oziroma deset­letjih. »Zdaj se vlaga v posodobitve, širitve in se na novo zaposluje,« pravi Marolt, ki doda, da žal v tej panogi ni veliko denarja, da bi lahko razvili celotno gozdno-lesno verigo: »Smo na stopnji razvoja, ki je v tej branži pričakovana. Žal ni velikega kapitala, ki bi vlagal v finalno proizvodnjo.«

Na območju je videti premik pri naložbah v žage in predelavo, čaka se na izid zgodbe z nekdanjim Nolikom v stečaju oziroma z Likom – Lesno industrijo Kočevje, ki je bil nekoč ponos kočevske lesne industrije in kjer so med drugim izdelovali šolsko pohištvo in stole Tripp-Trapp. V kočevski obrtni coni Slavko Hrženjak gradi Koles, novo podjetje, kjer bodo delali lesene lepljene nosilce. »Tudi manjši mizarji se postavljajo na noge ter širijo proizvodnjo in vrste izdelkov,« opaža Marolt.

Pa nam bo uspelo preprečiti, da ne bi les zapuščal države na tovornjakih v hlodih, torej nepredelan, tako kot se je dogajalo v preteklih dveh desetletjih? »Tako mi, Kočevski les, kot Slovenski državni gozdovi poskušamo usmerjati tok lesa do lesnih predelovalcev v Sloveniji. Smo bolj ali manj uspešni,« pravi Aleš Marolt. Sicer bi morali vsem v Evropski uniji zagotavljati enake pogoje pri nakupu lesa, vendar poskušajo domačim predelovalcem dati prednost s sporazumi o sodelovanju v gozdno-lesni verigi, s katerimi naj bi spodbudili razvoj tega področja. Zdaj imajo sklenjenih 21 pogodb s podjetji s kočevsko-ribniškega območja.

Seveda pa je pomembno tudi to, da je država leta 2012 sprejela akcijski načrt za povečanje konkurenčnosti gozdno-lesne verige v Sloveniji do leta 2020 in s tem poudarila les kot strateško surovino. Toda zdaj bi morala narediti nove korake iz zornega kota Združenja lesne in pohištvene industrije, ki deluje pri Gospodarski zbornici Slovenije, pravi Andrej Mate, ki je sicer zadovoljen s promocijo lesa in ozaveščanjem ljudi, zakaj je les pomemben: »Država bi morala sprejeti ukrepe, ne le finančne, s katerimi bi zagotovila, da ne bi bili preveč odvisni od splošnih pravil Evropske unije, ker so za slovensko lesarstvo neprimerni in neuporabni. Slovenija bi si morala zagotoviti unikatnost.«

Avstrijci, dodaja Mate, so 20 let pred nami: »Že takrat so začeli promocijo in uvedli spodbujevalne ukrepe za večjo uporabo lesa. Zdaj pobirajo sadove.« Nič se ne zgodi čez noč. Blaž Miklavčič pa poudari pomembno dejstvo: »Les je globalna surovina. Na svetovnem trgu povpraševanje po njem narašča iz leta v leto.«