Ker v kurilni sezoni tudi z rednim odpiranjem oken težko dosežemo potrebno izmenjavo zraka in ker je poleg tega zunanji zrak pogosto obremenjen s škodljivimi emisijami zaradi zgorevanja fosilnih goriv, poleti pa npr. s cvetnim prahom, je ustrezna rešitev nadzorovano mehansko zračenje s prezračevalnimi napravami, ki zrak tudi filtrirajo.

Vrednost investicije
Po besedah Milana Kustra znaša povprečna naložba v decentralni prezračevalni sistem za 50 kvadratnih metrov veliko etažno stanovanje od 1200 do 1500 evrov za higrosenzibilni sistem in od 2000 do 2700 evrov za rekuperacijskega z 90-odstotnim izkoristkom. Za približno 85 kvadratnih metrov stanovanjske površine vas bo higrosenzibilni stal od 1700 do 2000 in rekuperacijski od 3000 do 3500 evrov.

Zaradi zahtev po čim manjši izgubi toplote iz ogrevanih prostorov so danes v Sloveniji najpogostejša izbira prezračevalne naprave z rekuperacijo toplote, pri katerih zrak, ki skoznje zapušča prostor, oddaja toploto toplotnemu prenosniku. Ta omogoča, da se hladen svež zrak, ki prihaja v prostor, ogreje, medtem ko v vročem delu leta omogoča, da v prostor vstopi zrak, hladnejši od zunanjega pregretega. V Sloveniji so prezračevalne naprave z rekuperacijo toplote najpogostejša izbira tudi zaradi subvencij Eko sklada, ki zanje priznava nepovratno spodbudo v vrednosti 20 odstotkov naložbe, niso pa edina učinkovita možnost.

Tokrat se bomo posvetili vrstam prezračevalnih naprav, ki se vgrajujejo v obstoječa etažna stanovanja, pri katerih za prezračevanje ni bilo poskrbljeno v okviru energijske sanacije stavbe kot celote. Naša sogovornika sta bila Milan Kuster iz podjetja Lunos iz Ljubljane in Miha Dolinar iz podjet­ja Minergia, prav tako iz Ljubljane. Dolinar nam je predstavil lokalno prezračevanje, pri katerem je pretok zraka omejen na posamične prostore, Milan Kuster pa decentralni prezračevalni sistem, ki čeprav nima cevnega razvoda, kakor ga imajo centralne prezračevalne naprave, poskrbi za izmenjavo zraka po vsej stanovanjski površini.

PREBERITE ŠE: Zračenje: Pozimi odpiramo okna na stežaj, največ za pet minut

Lokalne prezračevalne naprave

Po besedah Miha Dolinarja potrebujemo pri lokalnem prezračevanju z rekuperatorjem toplote po eno napravo v vsakem bivalnem prostoru ali pa se odločimo, da bomo prezračevali samo en prostor, če nas denimo omejujejo finance. Lokalne naprave sestavljata dva ventilatorja, dovodni in odvodni, ki skozi prenosnik toplote konstantno hkrati dovajata svež zrak in odvajata izrabljenega. Rekuperator vsebuje protitočni toplotni izmenjevalnik iz umetne mase z visokim toplotnim izkoristkom, ki je pralen. Vgrajen zračni filter preprečuje, da bi umazanija iz okolice prehajala v objekt.

Po sogovornikovih besedah se ponavadi te naprave montirajo v bivalne prostore, kjer najbolj potrebujemo svež zrak in se največ zadržujemo, naj bo podnevi ali ponoči (dnevna soba s kuhinjo, spalnica, otroška soba, delovna soba), in sicer na zunanji zid, skozi katerega je treba izvrtati luknjo. Vanjo se vstavi izolirana cev, predeljena na dva dela. Skozi eno polovico dovajamo zrak v notranjost, skozi drugo pa ga odvajamo. Višina investicije je odvisna od zmogljivosti naprave, tj. količine zraka, ki ga lahko dovede oz. odvede iz prostora, in števila prostorov, ki jih želimo prezračevati.

Decentralni prezračevalni sistemi

Čeprav tudi sistem med sabo povezanih prezračevalnih enot, ki nam ga je predstavil Milan Kuster, pogosto vključuje elemente, ki jih namestijo v izvrtino v zunanjem zidu (lahko pa tudi v okenski okvir, špalete ali roletno omarico), tu ne gre za lokalno prezračevalno napravo, temveč decentralni sistem, ki poskrbi za izmenjavo zraka po vsej stanovanjski površini. Njegovo bistvo je večje število enot po posameznih prostih, ki jih krmilne enote med sabo usklajujejo tako, da ves čas ustvarjajo zračni tok skozi stanovanje in omogočijo izmenjavo celotne prostornine zraka v njem.

Po sogovornikovih besedah sta za učinkovitost decentralnega sistema odločilni razporeditev prezračevalnih enot glede na tloris in izbira njihovih lastnosti glede na razporeditev in velikost prostorov, debelino in sestavo zidov v stavbi, izpostavljenost vetrovom, klimatsko območje ipd. Za krmiljenje poskrbi elektronika, ki je brezžično povezana z enotami in v prostoru nadzoruje relativno vlažnost, temperaturo, količino ogljikovega dioksida, lahko pa tudi radona in drugih izbranih parametrov in temu prilagaja intenzivnost prezračevanja in režim delovanja. V povprečju se na dve ali tri prezračevalne enote vgradi ena krmilna enota.

!!galerija!!

PREBERITE ŠE: Kolumna Andreja Jagra: Priprava hiše za prezračevalni sistem z rekuperacijo

Zrak se vedno dovaja v vse čiste prostore (dnevno sobo, spalnico, otroško sobo) in se odvaja skozi t. i. nečiste (kopalnico, stranišče, kuhinjo, utiliti), njegov pretok pa omogočata nekajmilimetrska špranja pod vrati ali zračna rešetka na vratih sanitarnih prostorov. Intenzivnost zračnega toka se prilagaja avtomatsko glede na stopnjo vlage in temperaturo v prostorih.

Izberemo lahko decentralni sistem z rekuperacijo, ki je energetsko učinkovitejši (na izbiro so rekuperatorske enote z različno visokim izkoristkom), ali higrosenzibilni sistem, pri katerem dovedenega zraka ne dogrevamo. Pri prvem prezračevalne enote, nameščene v zunanji zid, z vgrajenim ventilatorjem izmenično izpihujejo zrak iz prostora in ga vpihujejo vanj skozi keramični toplotni prenosnik, medtem ko higrosenzibilne enote za dovajanje zraka ne potrebujejo ventilatorja, saj delujejo zaradi podtlaka, ki ga ustvarja ventilatorska odvodna enota v sanitarnem ali drugem podobnem prostoru. Enote z rekuperacijo imajo ponavadi večjo stopnjo dušenja zunanjih zvokov in bolj izpopolnjene filtre za vstopni zrak. Obstaja tudi hibridni sistem, pri katerem so kombinirane prezračevalne enote z rekuperacijo ali brez nje.

Po Kusterjevih besedah se higrosenzibilni sistem največkrat uporablja v stanovanjih, v katerih želimo z majhnimi stroški in minimalnimi posegi izboljšati bivalno klimo in nam ni toliko pomemben prihranek pri ogrevalni energiji, medtem ko se pri hibrid­nem enote za izmenjavo zraka z rekuperacijo namestijo na zunanje zidove v dnevnih prostorih, v katerih se bolj zadržujemo, v spalnicah, kjer nam ustrezajo nižje temperature, pa higrosenzibilne enote. V t. i. nečistih prostorih so nameščene bodisi odvodne ventilatorske enote, ki ustvarjajo minimalen podtlak, zaradi katerih začne svež zrak potovati v smer proti njim, ali rekuperatorske z dvema ventilatorjema, skozi katere se izrabljeni zrak odvaja in hkrati po ločeni poti dovaja sveži. Pogoj za vgradnjo slednjih je, da imajo t. i. nečisti prostori možnost vgradnje prezračevalne enote na zunanji zid, če zunanjega zidu nimajo, pa se vgradi odvodna ventilatorska enota v obstoječi prezračevalni kanal.

Po besedah Milana Kusterja je pri decentralnem prezračevalnem sistemu z rekuperatorskimi enotami bistveno, da deluje ves čas, saj se le tako dosežeta stalni pretok in izmenjava zraka. Varčevanje z energijo in občasnim vklapljanjem rekuperatorskih enot ne prinese želenih rezultatov, pa tudi smiselno ni, saj ventilatorji porabijo izredno malo električne energije, pojasni. Po njegovih besedah je poleg zmanjševanja porabe električne energije za delovanje ventilatorjev nadaljnji razvoj prezračevalnih naprav usmerjen v povečevanje toplotnega izkoristka rekuperatorjev in krmiljenje po meri uporabnika.