Kamnita hiša, obdana z oljkami in sadnim drevjem, je njun mali raj, vendar sta morala na poti do njega preskočiti veliko ovir. Jordan je pri osmih mesecih prebolel otroško paralizo in v najstništvu zahrbtnost bolezni spoznal v vseh njenih razsežnostih. »Ko telo raste, se prizadeti del telesa ne razvija tako, kot bi se moral,« razloži, da se je njegovo levo stopalo obrnilo v obliki črke L, napačno pa se je razvilo tudi koleno.

Z operacijami so mu nogo popravili, a je pri hoji ostal neločljivo povezan z aparatom in berglami. Oziroma bi ostal, če mu med šolanjem v kamniškem centru za izobraževanje, rehabilitacijo in usposabljanje poti ne bi prekrižal »super profesor telovadbe, ki je znal iz vsakega izvleči tisto najboljše«. Jordan se je za začetek odločil za smučanje. Vztrajno je »štamfal« v hrib in se tako okrepil, da pri hoji ni več potreboval opore. Na koncu je postal odličen plavalec in tako uspešen tekmovalec v namiznem tenisu, da je po končani karieri svoje bogato znanje naprej posredoval kot trener.

Enako nepopustljiva je Mira. Življenje ji je že ob rojstvu popestrila ena od oblik mišične bolezni, a preživete tegobe niso bile takšno breme, da ne bi postala mati dveh sinov, bila redno zaposlena in se razvila v izjemno odbojkarico, ki tudi danes, ko je že v pokoju, nenehno hiti na treninge. »Čebele bova imela, ko ne bova več tako vpeta v šport,« razloži Jordan, da že tri leta razmišljata o čebelarjen­ju, a za zdaj zanj, oba upokojena, še nimata časa.

Biodinamika mora biti sprostitev, ne obremenitev

Sta si ga pa vzela za to, da sta preučila zapleten sistem biodinamičnega pridelovanja oljk, sadja in zelenjave, pri katerem je pomembno, »kdaj kaj seješ, pobiraš, obrezuješ, škropiš in podobno«, kakor pojasni Mira. Čeprav morata paziti, da denimo plodove pobirata takrat, ko je dan za plod, ker so takrat bolj sočni, pa da nadzemne rastline nabirata dopoldne, da škropita na pravi dan in tako naprej, nista sužnja zemlje. »Biodinamika mora biti sprostitev, ne obremenitev,« je stvarna Mira. Ampak da, priznava, s tem se je lažje ukvarjati, če si v pokoju, »čeprav ti vedno kaj nagaja. Enkrat je dež, drugič zboliš, potem je spet kaj tretjega.« Namesto da bi se takrat razburjala, z Jordanom sledita besedam svoje prve učiteljice biodinamike Franke Ožbič, nekdanje predsednice društva Ajda Goriška: »K rastlinam moraš iti z veseljem. Takrat sproščaš energijo in rastlina jo začuti.«

Njuna je brez dvoma pozitivna, a za njunim bogatim pridelkom je vendarle ogromno dela in znanja, ki pa ni od nekdaj. Do leta 2003, ko sta se iz Nove Gorice preselila v bližnjo Staro Goro, je Jordan 50 let živel v bloku, res pa je, da je s kmetije Mira. Čeprav njeni starši nimajo certifikata ekokmetije, so zemljo vedno obdelovali sonaravno in živali redili humano. »Vedno so bile lepo hranjene in pobožane,« razloži Mira, ki je danes kmečkim koreninam navkljub vegetarijanka, nekaj zaradi zdravja in nekaj zaradi sočutja do živali.

Njeni stari starši in starši o biodinamiki niso vedeli ničesar, so pa po tradiciji zemljo obdelovali »po luni«, kar ni zelo daleč od tega, čemur z Jordanom sledita danes, ko spoštujeta načela biodinamike Marije Thun. Kakor Mirini starši nekoč tudi onadva na vrtu kolobarita, ker »vsaka kultura za sabo pusti nekaj, kar potrebuje kakšna druga, in si vsaka rastlina vzame, kar potrebuje«.

Vrt obdeluje Jordan, Mira je, kakor se pošali mož, nadzornica. Četudi ob pozdravu zlahka spregledaš, da sta gibalno ovirana, ker goste sprejmeta na nogah, Mira čez čas poseže po berglah, za daljši sprehod, denimo po mestu, pa že potrebuje invalidski voziček. Tako moža s strani opominja, kaj mora narediti, če kaj pozabi, on pa to strumno opravi.

Neprecenljivo opazovanje

Tudi za biodinamiko se je prva ogrela Mira, ker ji je bil koncept blizu še z domače kmetije, Jordanu pa je bila všeč takoj, ko je slišal prvi del besede, bio. Pred tem je namreč opazoval soseda, sadjarja. Svoja drevesa je obilno škropil s kemikalijami, vendar so se posušila takoj, ko se je odselil in tega ni počel nihče več. Sam se ni želel v idilični naravi okoli domače hiše sprehajati z masko na obrazu, kakor je videl soseda med škropljenjem, res pa je, da sprva za to niti ni imel možnosti: brez sadnega drevja ni škropljenja.

Ko sta pred 13 leti z Miro po dolgem iskanju hiše brez stopnic slišala za to, v kateri živita danes, sta po prvem ogledu menila, da ni primerna zanju. Naj premislita, ju je spodbujala lastnica, ki ju je poznala, pa sta prodala vse, kar sta imela, porabila namenske prihranke za nakup novega doma in vzela posojilo, da sta se s sinovoma preselila v hišo, ki jo je obdajala malodane goščava.

Očistila sta okolico in se nemudoma odločila, da na privlačni ravnini ne bosta imela trave, ampak sadovnjak. Ampak kaj naj posadita? Dotlej sta imela izkušnje le z vrtičkanjem in kmetovanjem, ker je družina ob koncu tedna praviloma pomagala na domačiji Mirinih staršev, »o sadju pa nisem imel pojma«. Nerešljiv problem? Nikakor. Jordan je prijatelju naštel, kaj bi rad imel: jablano, češnjo, kaki, limino in tako naprej. Kakšno sadiko je dobil v dar, sam pa si je kupil knjigo o obrezovanju sadnega drevja.

Natančno je preučil, kaj piše v njej. S knjigo v roki se je odpravil pred drevo. Gledal je krošnjo v knjigi in potem tisto, ki je stala pred njim. Teoretično je vedel vse, v praksi ni znal narediti ničesar. Kar se je bohotilo pred njim, je bilo nekaj čisto drugega od tistega, kar je bilo narisano v knjigi. Takrat se je naučil, da je za pridobivanje praktičnega znanja neprecenljivo opazovanje, čeprav je to v resnici spoznal že vrsto let prej, ko je bil še kitarist v glasbeni skupini.

Fantje so imeli vaje v nedokončani hiši tasta bobnarja zasedbe. Blokovski Jordan je tega tasta rad opazoval pri delu na vrtu. »Ta Mad­žar je znal vse,« je še danes navdušen nad njim. Gospod je opazil mladeničevo vnemo, z njim delil kar kakšen nasvet o gojenju različnih kultur in otroka betona vpeljal v živ­ljenje narave.

Usodno srečanje z oljkami

Ko so vrsto let pozneje Jordana pritegnile oljke, mu je bilo tako že povsem jasno, da se bo največ naučil z opazovanjem. Za to je spet dobil odlično priložnost. Z Miro sta na nekem odbojkarskem tekmovanju spoznala Vesno, katere starša, predana oljkarja Marija in Aleksander Grbec, sta imela 250 oljk. Na obisk ju je povabila ravno, ko so dozorele. Bi jih pomagala obirati? Bi.

Za Jordana je bil tisti dan usoden. Oljke so ga povsem prevzele in tako ni spregledal, da je Aleksander že med nabiranjem plodov rezal debelejše veje in tako »naredil prvo grobo rez«. Pozneje je obrezovanja učil še njega. Dal mu je dve oljki različnih sort. Vsaka sorta ima drugačno krošnjo in vsaka krošnja zahteva posebno rez. Jordana je zajela panika. Kaj, če kaj odreže narobe? Najprej je povedal, kaj kani narediti, potem je zarezal. Vse je naredil prav. »Nobenega drevesa ni težko obrezati, samo upati si moraš,« spet stvarno poseže v pogovor nadzornica Mira.

Jordan danes obrezovanja uči druge. »Sem rekel: ja, kaj si pa prišla, če se ne upaš dotak­niti drevesa?« sklene pripoved o delavnici, na katero so se ženske prišle učit obrezovati oljke, niso pa si upale odrezati veje. Krošnja, razloži Mira, mora biti tako svetla in zračna, da lahko skoznjo vidiš človeka in da lahko kos med vejami prosto leti. Danes to vesta oba, pred leti, ko sta kupila prvih 12 oljk, sta znanje šele pridobivala. Takrat so jima povedali, da morajo oljke prvo leto rasti v loncu, da se korenine okrepijo. Ko jih tako močne presadiš v zemljo, lahko pridelek pobiraš že čez štiri leta.

Lani sta nabrala okoli 100 kilogramov oljk. Iz te količine v povprečju iztisnejo 13 ali 14 litrov olja. Njune oljke so ga dale 18 in so bile najbolj oljevite na Primorskem. Mira in Jordan sta prepričana, da tudi zato, ker jih gojita biodinamično, zaradi takšne pridelave pa imajo tudi boljši okus.

Tako pri obrezovanju denimo pustita dve veji, da se dvigata nad plodovi, ker sokove srkata navzgor in kozmično energijo navzdol. Vse okoli svoje hiše škropita z naravnimi škropivi, vedno tri dni zapored. Štiriindvajset ur v vodo namočene koprive na primer dajejo kalij, kamilice zagotavljajo baker, rman je naravni antibiotik, preslica srka vlago, zato z njo škropita ob polni luni, ko je učinek večji, baldrijan uporabita pri pozebi, ker greje, in tako naprej.

Pozorna sta tudi na čas obrezovanja. »Če si lase strižeš na dan kozoroga, ne bodo rastli. Takrat si moraš striči na primer nohte ali se briti. Lase si strižeš na dan leva ali device, da bodo bolj košati,« Mira na primeru človeka razloži, zakaj je dan obrezovanja tako pomemben. Razlika se pozna pri količini pridelka, pojasnita z možem, zaradi biodinamične pridelave pa so kulture tudi bolj odporne proti boleznim in škodljivcem.

»Ker se moraš imeti rad«

Oljke nabirata na dan za plod, potem pa iz večine nastane olje. Jordan kar zažari, ko opisuje pogled na zadnje oljčne kapljice, ki po kakšnih dveh urah prikapljajo iz centrifuge. Svoje olje spravita v domači kleti. Ne prodajata ga, in ker ga ne, ju tudi certifikat Demeter, ki zagotavlja, da je nekaj pridelano skladno z načeli biodinamike, ne zanima. »Bi ga pa takoj dobila,« pristavi Jordan.

Zakaj vlagata toliko časa, energije in pozornosti v biodinamično pridelavo, če pridelka ne prodajata? »Ker se moraš imeti rad,« se strinjata oba, da je zanju dobro le najboljše. Mira brez težav opravi trening, če doma jé svojo hrano. Kadar jé zunaj, ji pred koncem lahko zmanjka energije. To si nabirata tudi na dopustu. Navadno si ga privoščita junija ali septembra, ko je manj dela, če gresta poleti, kakor sta se z improviziranim avtodomom, v katerega sta preuredila svoj enoprostorec, letos odpravila po Italiji, pa vse ob pravem času postori sin.

Zdaj, ko sta odplačala posojila in uredila okolico, v svojem domu zasluženo uživata. Ogrevata ga s sončnimi paneli, kaminom in pečjo na drva, kurilno olje imata le za vsak primer. Tudi z vodo sta racionalna. V stari vodnjak se steka deževnica. Ko jo prečistita, je pitna. Živita v sožitju z naravo, ne v boju z njo. Če dežuje, pač ne škropita. »Pa saj tudi človek vedno ne uživa zdravil. Telo si mora opomoči samo in enako si mora rastlina,« je spet praktična Mira, ki zelo dobro pozna teorijo biodinamike, a si ne dovoli nerganja, kadar česa ne more izvesti v praksi.

Enako je ne prizadenejo besede tistih, ki bio­dinamiko zavračajo. Ljudem, ki jih ne zanima, o njej pač ne razlaga. Tudi svoji mami ne, čeprav se ta nenehno čudi, »zakaj je moj paradižnik boljši od njenega«. Ključ do sprejemanja biodinamike je v njenem poznavanju, pravi. Ampak nekoga zanima, drugega pač ne. Z Jordanom gotovo ju, enako kakor ju zelo zanima kakovostno življenje, polno novih izzivov, znanja in izkušenj.