Sadeži so seveda najslajši, ko popolnoma dozorijo in postanejo temno modri oziroma vijoličasti, so pa okusni tudi že kakšen dan ali dva prej, kar je pripravno, če vam grma ne uspe obirati prav sleherni dan. Seveda pa nad okusnimi plodovi nisem navdušena le jaz, imam močno konkurenco. Kosi, ki vsako leto gnezdijo pod sosednjim lovorikovcem, mi zavzeto pomagajo pri obiranju. Nekako si domišljam, da so razumeli, da je njihov predvsem zgornji del grma … sicer pa je sadežev na pretek, dovolj za nas vse.

Rod šmarnih hrušic spada med rožnice (Rosaceae) in je torej v sorodu tudi z jablanami, hruškami, kutinami, nešpljami in številnimi drugimi rastlinami iz te obsežne družine. Obsega 25 vrst – vse najdemo na severni polobli, večino predvsem v Severni Ameriki, eno od njih pa tudi pri nas in drugod po južni in srednji Evropi (Amelanchier ovalis Med.), kjer raste na toplih, strmih legah in kamnitih tleh. Pogosteje kot z omenjeno v naravi rastočo vrsto se s šmarno hrušico pri nas srečujemo na vrtovih ali v parkih, kjer je predvsem okrasna rastlina – v vrtnih centrih in drevesnicah običajno v ta namen prodajajo kanadsko šmarno hrušico (A. canadensis L. Medic.) ali kakšnega od kultivarjev. Kanadska šmarna hrušica je grmovnica, ki v svoji polni velikosti lahko doseže od štiri do šest metrov (včasih celo več), vendar so za to potrebna leta. Nekateri se celo odločijo, da jo vzgojijo v manjše drevo.

Šmarna hrušica je zame »večnamenska« rastlina, vsaj trikrat na leto sem navdušena nad njo in vesela, da sem dva grma že pred več kot desetimi leti posadila na svoj vrt. Naše poglede priteguje spomladi, v času, ko cvetijo magnolije, se razcvetijo tudi šmarne hrušice; v juniju, ko okušamo slastne sadeže, in jeseni, ko nas očara žareča oranžnordeča barva listja. Torej, če za svoj vrt izberete ta grm, ste trikrat zadeli v polno!

Cvet, list in plod

Bela socvetja se pojavljajo še pred olistanjem in so okras vrta v aprilu, ko se narava prebuja. Grm je takrat že od daleč viden zaradi svoje cvetoče beline in to je verjetno tudi razlog, da so eno od vrst šmarne hrušice v angleškem jeziku poimenovali snowy mespilus (Mespilus je sicer strokovno ime za rod nešpelj). Šmarne hrušice so žužkocvetke in privabljajo čebele. V odprtem socvetju je (odvisno od vrste) od tri do šest ali več cvetov. Posamezen cvet je zvezdast, s petimi venčnimi listi bele barve.

Ob koncu cvetenja se razvijejo ovalni listi, veliki od tri do šest centimetrov, ki so na stebla nameščeni premenjalno. Sprva so bronaste barve, pozneje postanejo zeleni. Naj­opaznejši so jeseni, ko se obarvajo v ognjene oranžnordeče odtenke.

Plod je malenkost manjši od ploda maline (približno osem milimetrov), na dolgem pec­lju in običajno v grozdastem soplodju, kjer jih je lahko od tri do šest ali več. Plodovi so seveda (kot vsi drugi) najboljši sveži, lahko pa jih tudi zamrznemo kot na primer maline. Kot drugo jagodičje so vir zdravja – poleg pomembnega deleža vlaknin, sladkorjev in kislin vsebujejo številne vitamine in minerale, kot sekundarni metaboliti pa so v njih prisotni zdaj zelo cenjeni polifenoli z antioksidativnimi lastnostmi.

Prilagodljiva in nezahtevna

Kanadska šmarna hrušica je precej nezahtevna grmovnica, zelo prilagodljiva glede rastišča, vendar se najbolje počuti na toplih legah in nevtralnih do rahlo bazičnih tleh. Dobro prenaša zimski mraz in poletno vročino ter sušo, kar lahko potrdim iz lastnih izkušenj. Spada med grmovnice, ki dokaj dobro prenesejo presajanje (če seveda upoštevamo osnovne zahteve za to). Obrezovanje je omejeno na izrezovanje pregostih in poškodovanih poganjkov; najpripravneje je, da to storite po obiranju. Najpogosteje jo v vrtnih zasnovah srečujemo kot soliterno rastlino, čeprav je primerna tudi za sajenje v skupine, kjer nam prostor to dopušča.

Rada se spominjam, kako sem vsako novo generacijo dijakov Vrtnarske šole Celje (zdaj se imenuje Šola za hortikulturo in vizualne umetnosti) z veseljem seznanjala z dejstvi, da v šolskem parku rastejo okrasne rastline z užitnimi sadeži, in med njimi je seveda pomembno mesto zavzemal grm z modrovijoličastimi sadeži. Ko so junija plodovi zoreli, je prišel čas za pokušino – po navdušenih izrazih sem imela občutek, da se marsikateri učenec strinja z mano – ti sadeži so pravi zaklad.

Veseli me, da se v zadnjem času vedenje o tej rastlini širi in da je med ljudmi vedno več takšnih, ki grmovnico poznajo in uživajo v njenih sadovih – tako v estetskem kot kulinaričnem smislu. K temu sta vsekakor pripomogla svetovni splet in vsesplošna težnja vračanja k naravi oziroma prepoznavanja lastnih potencialov za samopreskrbo z zdravo hrano, ki jo lahko pridelamo tukaj in zdaj. Seveda bom vesela, če bo tudi ta članek pripomogel k širjenju kroga navdušencev, morda celo ustanovimo klub …

Verjetno ste že slišali koga reči: »Ko greš mimo bezgovega grma, se mu spoštljivo prikloni« – ob vsem, kar nam grm ponuja, si to res zasluži. Veliko je še takšnih rastlin, a glede na vse zgoraj opisane lastnosti lahko bezgu ob bok postavimo tudi šmarno hrušico – vsaj jaz sem jo že davno.