Korenine običaja segajo daleč nazaj, in da bi jim lahko sledili, moramo nekaj pozornosti posvetiti najprej klinčkom ali nageljnovim žbicam. V sedemnajstem in osemnajstem stoletju so jih v Angliji plačevali v zlatu, za funt te začimbe je bilo treba odšteti funt zlata. Posedovanje pekočih posušenih cvetnih popkov dišečega klinčevca, mogočnega drevesa, ki izvira iz Moluških otokov v Indoneziji, danes pa jih gojijo tudi v Indiji, Pakistanu, na Šrilanki, na Madagaskarju, v Zanzibarju in Tanzaniji, je pred stoletji pomenilo velik statusni simbolj, zaloga klinčkov je predstavljala dragocena dvorna darila, za imenitnike so iz njih izdelovali okrasne predmete, kot so miniaturne ladje in podobno.

Za popke klinčevca je značilno, da jih oberejo, tik preden zacvetijo, jih posušijo, njihov omamni vonj pa že od starega veka navdušuje ljudi povsod po svetu, kamor so začimbo zanesle trgovske poti. Eden od razlogov, da so bili v Evropi pred stoletji klinčki tako cenjeni, je njihova vsestranska uporabnost v zrdravilne namene. Tradicionalna kitajska medicina priporoča njohovo olje za dviganje energije v ledvicah, vranici in želodcu, nepogrešljivo je v ajurvedskem zdravilstvu in tudi v srednjeveški Evropi so kmalu spoznali anestetične in vseh vrst razkuževalne učinke klinčkov. Zanje je zaslužno eterično olje evgenol, ki se še danes dodaja v zobne paste, ustne vode in služi za zdravljenje zobnih korenin, v zunanji uporabi pa za lajšanje revmatizma in nevralgij. A hkrati je olje klinčkov v previsokem odmerku lahko tudi smrtno nevarno.  

Pred stoletji je bil izvleček iz klinčkov tudi pomembna sestavina pomandrov, dišavnih kroglic, ki so jih bogataši nosili s seboj v obeskih na vrvici ali ovratni verižici. Menda zato, ker so verjeli, da jih mešanice ostrega vonja varujejo pred kužnimi boleznimi, poleg tega pa so okoli njih širile nekoliko plemenitejši vonj. Higienske navade so bile takrat pač drugačne.

Pomander izhaja iz francoske besedne zveze »pomme d’ambre«, ki povezujej pomen jabolka in ambre. Poleg ostrih orientalskih in drugih začimbnic je namreč dišeča zmes pogosto vsebovala še ambro, mošus ali cibet. Vse tri naštete sestavine so močno vonjavi izločki živalskih žlez: ambra nastaja v prebavnem sistemu kita glavača, mošus je iz žleze samca mošusovega jelena, cibet pa izloček gibčnega sesalca afriške cibetovke. Priporočila za sestavo pomandrov je dajal tudi Nostradamus.

Pomander s klinčki in pomarančo danes seveda izdelujemo iz bolj uživaških in simbolnih razlogov. Pomaranča je odlična v kombinaciji s katerim koli drugim eteričnim oljem. Je sladkasta, a sveža in poživljajoča. Vonj nageljnovih žbic, ki jih zatikamo vanjo, pa povečuje osredotočenost.