Raziskovalna novinarja David Craig in Matthew Elliott sta v knjigi Ukradena Evropa zapisala: »Kmetje si tudi veliko raje izmislijo kakšno dodatno glavo živine, kot da bi se mučili z vzrejo. V Sloveniji se je izkazalo, da ne obstaja približno polovica krav, za katere so bile izplačane subvencije, v Italiji in na Malti je odstotek »nevidnih« živali dobrih 20 odstotkov, v drugih državah pa milijoni neobstoječih krav, prašičev, koz in ovc pridno žvečijo ogromne količine našega denarja. V južni Italiji je bilo v obdobju štirih let kmetom izplačanih 50 milijonov evrov za prodajo odvečnih agrumov – pa niti kmetje niti agrumi niso obstajali. Ob tem pa so podjetni Grki dolga leta zahtevali ogromne subvencije za uvoz sladkornega trsa s Hrvaške. Primer je bil razkrit, ko je nekdo evropskim uradnikom v deževnem Bruslju prijazno razložil, da sladkorni trs na Hrvaškem ne raste, pa naj bo tam še tako prijetno sončno.« In naprej: »Najnovejše poročilo računskega sodišča kaže, da se naši kmetje nikoli ne naveličajo starih in preizkušenih metod goljufanja. Najosnovnejša tehnika je pretiravanje v velikosti polj – približno 40 odstotkov polj, ki so jih preverili v EU, je bilo veliko manjših, kot so trdili kmetje. Ker so se ti začeli zavedati, da se meritve zdaj lahko opravijo s pomočjo satelitske tehnologije, so se polja v nekaterih državah nerazložljivo »skrčila«…«

V Združenju za razvoj miroljubnega kmetijstva so prepričani, da levji delež subvencij poberejo bogati zemljiški posestniki in velika kmetijska podjetja, subvencije pa naj bi naredile veliko škodo tudi naravi in vodam, saj so z njimi omogočili dodatne možnosti za »nakup kemije in zastrupljanje«. Prepričani so, da skupna kmetijska politika škodi lastnikom manjših kmetij – prav tistim torej, ki naj bi jim najbolj pomagala – tudi na druge načine: ker so subvencije vezane že na samo zemljiško posest in število živali, je kristalno jasno komu so namenjene in zakaj sploh še obstajajo. Tako se lahko cene za nakup in najem zemljišč se zvišujejo, zato revnejši kmetje svojih kmetij ne morejo širiti in poskrbeti, da bi postale bolj produktivne, meni predsednik združenja Milan Mikolavčič. Podobno ugotavljata avtorja omenjene knjige: »Kmetijstvo še naprej golta velikanske količine našega denarja in to z enim samim razlogom – da bi obogatel majhen del družbe. Danes je jasno, da več kot 80 odstotkov proračuna za skupno kmetijsko politiko spolzi v žepe najbogatejših zemljiških posestnikov, kmetov in kmetijskih podjetij. To masovno odtekanje denarja evropskih davkoplačevalcev k že tako premožnim je moralna sprevrženost.«

Združenje zato poziva, da se subvencije ukinejo ali pa prerazporedijo le na področje ekološkega ali miroljubnega kmetijstva in tudi tukaj le po površini, nikakor pa ne po številu živali.