Slovenija je z vodami bogata, zalog pitne vode imamo (za zdaj) še dovolj. Razmeroma zadovoljni smo lahko tudi s kakovostjo v vodovodnih omrežjih, s čimer se razvita Evropa ne more ravno pohvaliti – kljub različnim mehanskim in kemičnim oblikam filtriranja, kloriranja in izboljševanja okusa namreč voda iz vodovoda marsikje ni pitna ali je vsaj neokusna.

Voda, ki priteče iz pip v gospodinjstvih, je lahko polna različnih bolj ali manj nevarnih snovi. Da njihova vsebnost ostaja v mejah dovoljenega, morajo poskrbeti skrbniki vodovodnega omrežja. Medtem ko nas nenavadna barva, vonj ali kovinski okus takoj opozorijo, da nekaj ni v redu, nekateri onesnaževalci ostanejo neodkriti, pravi Mirko Mencin iz podjetja Ekom. Brez okusa, vonja in barve je, denimo, svinec, ki lahko v vodo pride iz spajkanih spojev na armaturah in vodovodnih napeljav, ki so jih uporabljali v stanovanjski gradnji do konca osemdesetih let. V javnih vodovodnih omrežjih za razkuževanje uporabljajo klor, a se kljub temu lahko razvijejo nekateri mikroorganizmi – voda se z njimi onesnaži med pretokom po dolgih mestnih vodovodih, ki vodijo do naših stanovanj, pojasnjuje sogovornik.

Okus in vonj po kloru sta posledica razkuževanja s klorom, plesniv in sluzast okus in vonj povzročajo alge, plesen in bakterije, ki živijo in se razmnožujejo v vodovodih, mot­nost je posledica v vodi raztopljenih delcev in usedlin, vonj po gnilih jajcih nas opozarja na amoniak, obarvanost je lahko posledica odmrlih organskih snovi in kovin, na primer železa. Vrsta onesnaženosti pitne vode je precej odvisna od tega, kje živimo. Če stanujemo v večjem mestu, so lahko po besedah Mencine naša prva skrb klorove spojine, onesnaženje s klicami in ponekod svinec. Če živimo v okolju, kjer voda do našega gospodinjstva prihaja iz lokalnih vodovodnih zajetij, se v njej lahko pojavijo nitrati, pesticidi, bakterije in fekalije. Na mestu, kjer vodovodno omrežje pride do naše hiše oziroma stanovanja, naj bi zato namestili kakovosten sistem za mehansko in kemično filtriranje vode.

Ob vstopu v objekt: mehanski filter

Na mestu vstopa v objekt namestimo mehanski vodni filter, ki varuje vodovodne napeljave v hiši in priključene armature pred mehanskimi, v vodi netopnimi delci, kot so pesek, mivka, vodna rja in podobno, pojasni Bojan Mesec iz podjetja Mesec. Na voljo so različne izvedbe filtrov v različnih velikostih oziroma zmogljivostih, izbiro je treba prilagoditi potrebam. Matej Vošnjak iz podjetja Aquavallis za vgradnjo na glavno dovodno cev priporoča mehanski filter, ki odstrani vse delce, večje od 50 mikronov. Lahko se odločimo tudi za kombinirani filter, v katerem je zaporedno postavljenih več filtrskih vložkov, skozi katere se voda očisti najprej mehansko, nato se iz nje odstrani slab vonj, okus ...

Če je voda trda, lahko za mehanskim filtrom vgradimo še sistem za mehčanje vode oziroma nevtralizacijo vodnega kamna. Naprave za mehčanje vode učinkovito varujejo vodovodno napeljavo, sanitarne armature in opremo pred poškodbami, ki jih povzroča trda, apnenčasta voda. Vodni kamen v grelniku ali pralnem stroju, na primer, povzroča večjo porabo energije ter visoke stroške čiščenja in vzdrževanja, opozarja Mesec. Napravo za mehčanje lahko vgradimo tudi lokalno, na mestu, kjer voda pride do grelnika ali pralnega stroja. Ionske mehčalne naprave zmanjšajo vsebnost mineralov v vodi, zaradi katere je voda trda, želeno izstopno trdoto nastavimo sami. Namesto ionskih naprav lahko uporabimo tudi tako imenovane nevtralizatorje vodnega kamna in korozije, ki na fizikalni način, brez uporabe kemikalij ali soli, vplivajo na raztopljeni kalcijev bikarbonat v vodi in s tem preprečujejo nalaganje vodnega kamna v ceveh, grelnikih, prhah, sanitarnih armaturah ...

Mikrobiološki filter tik pred pipo

Viruse, bakterije, klor in težke kovine iz vode odstrani mikrobiološki filter. Če bi ga namestili ob vstopu v objekt, bi bila takoj za njim mikrobiološko neoporečna, a bi se lahko na poti po hišni vodovodni napeljavi do pipe spet onesnažila, saj bi filter iz nje odstranil tudi dezinfekcijsko sredstvo (klor). Mikrobio­loški filtri so zato namenjeni za namestitev tik pred samo uporabo, na primer pod pultom v kuhinji, pravi Matej Vošnjak. Če imamo vsaj malo vodoinštalaterskega znanja, ga lahko po priloženih navodilih vgradimo sami, doda sogovornik. Mikrobiološki vložek je treba zamenjati enkrat na leto oziroma takrat, ko skozi prozorno ohišje vidimo, da je onesnažen.

Podpultnih čistilnikov vode je več vrst. Navadno so sestavljeni iz dvojnega ohišja, v njem pa sta nameščena dva filtrska vložka. Prvi filter je mehanski in zadrži vse delce, večje od pet mikronov, drugi je iz aktivnega oglja in je namenjen zaščiti pred klorom, pesticidi, insekticidi, izboljša tudi vonj in okus vode, pojasnjuje Mirko Mencina.

Najmanj, kar moramo storiti, če želimo čisto pitno vodo, je torej ob vstopu v objekt namestiti grobo in fino mehansko filtracijo ter nevtralizator vodnega kamna. Ob tem ne smemo pozabiti, opozarja Vošnjak, ustrezno uravnati vodni tlak v hiši; če je previsok, je življenjska doba gospodinjskih aparatov krajša. Poleg tega lahko z nižjim tlakom zmanjšamo količino porabljene vode: če denimo tlak znižamo s petih barov na 2,5 bara, bomo porabili pol manj vode, pri tem pa bomo komajda opazili, da iz pipe teče pod manjšim tlakom.

Filtrirni sistemi za bistro deževnico

Tudi deževnico, ki jo uporabljamo v gospodinjstvu, je treba ustrezno očistiti in poskrbeti za njeno mikrobiološko ustreznost. Preden s strešne površine pride v zbiralnik, je treba iz nje odstraniti nečistoče, kot so listje, fini prah in podobno. Če bodo namreč zašle v zbiralnik, se bodo posedle na dno in začele razpadati. Posledica razpadanja organskih snovi je rast mikroorganizmov, kar se kaže v kalnosti, neprimernem vonju in okusu vode, pravi Bojan Mesec. Za mikrobiološko neoporečno pitno deževnico priporoča vgradnjo kombiniranega filtrirnega in UV-dezinfekcijskega sistema. Osnova je trojna filtracija, ki zagotavlja ustrezno filtriranje za optimalno UV-dezinfekcijo vode, ki je brez kemikalij in do okolja prijazna.