»Napihljiv kavč je bil ena izmed največjih napak v zgodovini Ikee,« je priznal Engman. Skico kavča je na svojo mizo prejel sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja in ideja se mu je zdela čudovita. »Bil je eden izmed prelomnih trenutkov, ko sediš za mizo in imaš občutek, da gledaš eno izmed najboljših Ikeinih idej vseh časov,« je pojasnil Engman. »Le kaj bi bilo boljše od prodajanja zraka, ki je brezplačen,« se je vprašal.

Ikea bi a.i.r. kavč prodaja zloženega v škatli, kupci pa bi ga doma napihnili in čezenj povlekli posebno prevleko, zaradi katere bi bil kavč videti povsem običajen. »Naša ideja je bila, da bi ljudje kavč napihnili s fenom, ki so ga takrat že vsi imeli. A napihniti bi ga morali s hladnim zrakom, ne vročim,« je pojasnil. »Ko so kupci poskušali napihniti kavč z vročim zrakom iz sušilca za lase, se je plastika stopila,« je dodal. Poleg tega pa ventil ni bil dovolj kakovosten, zato se je kavč do jutra izpraznil.

Pri Ikei so bili prepričani, da je kavč odlična ideja tudi zaradi svoje teže. Ko bi kupci sesali dnevno sobo, bi kavč lahko dvignili z eno roko. »Nismo vedeli, da bo ravno majhna teža kavča predstavljala problem. Ker ljudje niso sedeli pri miru, se je kavč premikal po dnevni sobi. Poleg tega pa se je ob vsakem premiku slišal zvok, kot da bi sedeli na balonu,« je še dodal Engman.

Kljub polomu je Ikea napihljiv kavč prodajala še v 21. stoletju. Preoblikovala ga je v otroško sedišče in izboljšala ventile, a tudi ti so sčasoma začeli spuščati. Prodajo so zaradi velikih izgub opustili.