Vila sredi neokrnjene narave

Kamnita hiša, ki stoji v pokrajini bujnega rastja, osupljivih klifov in čudovitih plaž – Kantabriji –, se zliva z okolico. Zdi se, kot bi tam stala že stoletja, a je nova, končana pred dobrim letom, z vso spoštljivostjo do narave in lokalne arhitekture. Zasnovala jo je španska arhitektka Laura Alvarez.

!!galerija!!


»Odraščala sem na severu Španije, ne tako daleč od vile Slow. Na domače kraje in naravo me vežejo prijetni spomini. Ta del Španije ima veliko lepih stvari, ki si jih želim, ko grem na počitnice: hribe, morje, naravne parke, poti za pohodništvo, umirjenost, kulturo in bogato gastronomijo. Toda vedno se mi je zdelo, da pogrešam prijeten prostor za bivanje. Prostor, kjer ti je toplo, ko je zunaj hladno, in kjer si lahko povezan z naravo, ko je ta obsijana s soncem. Tako sem pomislila: če ga jaz ne najdem, je najbrž še mnogo ljudi, ki prav tako iščejo primeren počitniški dom. Zakaj ne bi zasnovala in zgradila čudovite počitniške hiše in je delila z drugimi? Ker sem arhitektka, je bila to priložnost, ki je nisem mogla izpustiti. Tako se je pravzaprav začelo,« je povedala španska arhitektka Laura Alvarez, ki živi in dela v Amsterdamu. Leta 2014 je v Kantabriji v naravnem parku v dolini Valle del Miera kupila dobra dva hektara veliko zemljišče, na katerem je stala kamnita ruševina. Tri leta pozneje je na njem zrasla nova hiša, ki se zliva z okolico in ponuja vse za prijetno ter umirjeno bivanje v naravi.

Hiša, ki stoji na vrhu manjšega hriba in je obrnjena proti jugu z razgledom na dolino, je zgrajena z vso spoštljivostjo do narave in s poudarkom na detajlih. Njena zasnova temelji na tradicionalni kantabrijski gradnji, značilni za hribovite predele, tako imenovani »cabana pasiega«, s sodobnim pridihom. »Nekoč so v teh krajih živeli v majhnih kam­nitih hišah, v katerih je bil v pritličju hlev za krave, v zgornjem nadstropju pa prostori za bivanje. Vsak kmet je imel po dolini pet ali šest parcel za pašo krav. Na vsaki parceli je stala takšna kamnita hiša. Ko so krave popasle travo, so se preselili na drug pašnik in v drugo hišo. To so bili nekakšni lokalni nomadi. Nekaj ljudi se vedno živi na ta način,« pripoveduje arhitektka.

Groba kamnita zunanjost nove hiše je pravo nasprotje umirjeni notranjosti, kjer prevladujejo naravni les in svetli odtenki. Tloris je dokaj preprost. Dnevni bivalni prostor predstavlja središče, dve spalnici (vsaka s svojo kopalnico) pa sta obrnjeni proti vzhodu in imata zato jutranje sonce. Velikanski panoramski okni, vgrajeni drugo nasproti drugemu, v dnevni sobi ustvarjata čudovito scenografijo hribov, oblakov in dreves. Hiša je povsod odprta do slemena z vidnimi lesenimi tramovi. Interier je minimalističen, a nikakor ne hladen. Toplino vnaša les v kombinaciji bele barve in sivih ter naravnih odtenkov.

Dnevni prostor se v toplih mesecih razširi še v zunanjost. Vrtna miza s klopmi stoji na senčni terasi. Na posestvo pa so umestili tudi dve klopci za posedanje in sproščanje. Ena je v bližini spalnic, v dokaj skritem kotičku z razgledom na dolino. Druga stoji na najvišji točki parcele nad hišo, s katere se v jasnih dneh vidi vse do morja.

Ta predel Kantabrije je znan po vodnih izvirih, tako da tudi tu črpajo vodo iz lastnega izvira. Na posestvu pa sta še dva manjša potoka. Hišo obkrožajo drevesa, največ je kostanjev, orehov in hrastov. Arhitektka je veliko pozornosti namenila trajnostnim vidikom gradnje. Gre za pasivno hišo, ki ima vgrajeno toplotno črpalko, talno gretje, dobro in kakovostno izolacijo ter okna z minimalnimi toplotnimi izgubami. Pozimi skozi ogromne steklene površine nekaj toplote prispevajo tudi sončni žarki, poleti jih zastirajo z lesenimi polkni, ki so izdelana iz kostanjevega lesa in preprečujejo, da bi se notranjost pregrevala. Streha je pokrita z naravnim kamnom. Strešniki so debeli tri centimetre in veliki 60 x 90 cm. Po besedah arhitektke gre za težko streho, ki je zahtevala trdno konstrukcijo. Vsi materiali, ki so jih uporabili pri gradnji, so lokalni, znova uporabljeni iz podrte kam­nite stavbe, ki je stala na tem mestu, ali pa prihajajo iz širše Kantabrije. Čeprav gre za zasebno lastnino, lastnica dovoli, da se sosedove krave pasejo na njenih travnikih. Tako si med sabo pomagajo: krave imajo na voljo več trave, njim pa ni treba kositi.

»Vilo sem oblikovala kot svoj dom. Želela sem ustvariti prostor za uživanje v prečudoviti naravi, ki jo obkroža. Vsako jutro je drugačno: oblaki, megla, sonce, pokrajina v neštetih odtenkih,« pravi Laura Alvarez, ki je leta 2008 ustanovila svoj arhitekturni biro Laura Alvarez Architecture s sedežem v Amsterdamu. Po večletnem delu v različnih priznanih birojih in številnih nagradah se je odločila, da je čas za samostojno pot. Ukvarja se tako z arhitekturo kot z interierji in krajinsko arhitekturo.

Aleksandra Zorko

Namestnica odgovorne urednice, sicer pa poznavalka oblikovanja, arhitekture in ljubiteljica lepega.

Deli na facebooku

Deli na drugih omrežjih

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij DELOINDOM Logo

Zakaj imamo v uredništvu Dela in dom radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
deloindom logo

Naročite se
na DELOINDOM

NAROČI SE