Če se k njej približamo od spodnje strani, se najprej znajdemo pod širokom lesenim pomolom, ki lebdi nad zeleno brežino, nato pa nam pogled hkrati zaobjame slamnato pročelje in velik steklen kubus, tam, kjer bi pričakovali verando. Tisto, kar se nam ne razkrije na prvi pogled, pa je jedro stavbe, ki ima masivno leseno konstrukcijo. V njeni sredici je namreč stara zagorska hiša, katere streha se je na eni strani podaljševala nad verando in ki je kakor zdaj imela slamnato streho, žal pa je bila v precej slabem stanju. Arhitekt je obstoječo obliko ohranil, streho so na novo prekrili z rženo slamo, z njo pa sta v celoti prekriti tudi prednja in zadnja fasada, medtem ko sta čelni stranici vse do strehe dobili novi, trdni steni iz macesnovih plohov. Ker napuščev ni več, se je tlorisna površina stavbe precej povečala, hiša pa je dobila sodoben izčiščen videz.

Na verando so pod streho vstavili velik steklen kubus s temno aluminijasto konstrukcijo, ki pa je iz običajnega vzdolžnega tlorisa izmaknjen navzven proti jugu, tako da ga del stoji na lesenem pomolu. Južno steno je mogoče po principu drsnih vrat povsem odpreti, tako da se v celoti umakne v kovinski okvir, ki »štrli« iz hiše. Zastekljeni del, ki zabrisuje prehod med notranjostjo in zunanjostjo in lovi prijazne sončne žarke, je namenjen počitku in druženju, najlepši razgled pa se ponuja izza velike okrogle mize, pomaknjene proti lesenemu pomolu.

Lastniki uporabljajo Hižo kot počitniški objekt, pri čemer so v pritličju ohranili tradicionalno organizacijo prostora okrog pravega ognjišča, s kuhinjo, jedilno mizo in kotički za posedanje. Spalni in toaletni prostori so pod strešnimi poševninami v nadstropju, medtem ko so pri rekonstrukciji ohranili tudi podkleteni del hiše.

V notranjosti so uporabljeni topli materiali in barve, temni leseni plohi in tramovi se pogovarjajo z belo ometanimi stenami, ponekod so te obložene tudi s slamo, večina pohištvene opreme je preprostega minimalističnega videza, ki ustvarja lep kontrast z naravnimi materiali.

Medtem ko je slama na notranjih stenah zlatkasta, pa je na strehi in fasadi, kjer je izpostavljena vremenskim vplivom, že dobila sivkasto patino. Z uporabo slame, danes domala pozabljenega in zapostavljenega gradbenega materiala, se je arhitekt Davor Mateković najlepše navezal na dediščino, vendar je bilo resnici na ljubo zelo težko najti mojstre, ki še obvladajo tradicionalne veščine kritja s slamo. Zanimivo je, da je ta zaradi protipožarne zaščite impregnirana, hkrati pa impregnacija odvrača srne, da bi »objedale« fasadno oblogo. 

Potka do vhoda v hišo, ki je pod nadstreškom verande, je tlakovana z okroglimi lesenimi panji. Gradiva za konstrukcijo, notranjo in zunanjo ureditev so v celoti izbrana tako, da bi bila hiša organska in bi jo bilo mogoče sčasoma obnavljati z obstoječimi lokalnimi materiali in znanjem, da bi dihala in se spreminjala s časom ter zagotavljala zdravo bivalno okolje.