Gre za prvo predstavitev del vodilnih jugoslovanskih arhitektov modernizma mednarodni javnosti. Razstava tako vključuje več kot 400 risb, modelov, fotografij in filmskih kolutov iz različnih arhivov, družinskih zbirk in muzejev. Poleg modelov objektov pa so del razstave tudi tri video instalacije filmarke Mile Turajlić, fotografije Valentina Jecka ter sodobna umetniška dela Jasmine Cibic in Davida Maljkovića. Razsatvo je sestavil glavni kustos za arhitekturo in oblikovanje pri MoMA, Martino Stierli, skupaj s profesorjem univerze Florida Atlantic, Vladimirjem Kulićem in pomočnico kustosa za arhitekturo in oblikovanje v MoMA, Anno Kats. Izbor slovenskih eksponatov je predlagala slovenska delovna skupina, ki so jo sestavljali Matevž Čelik, Luka Skansi in Martina Malešič.

"Razstava v New Yorku prikazuje vrhunce, ki smo jih kot družba ustvarili v 20. stoletju. Arhitektura na razstavi je fizična materializacija tega, kar smo kot družba dosegli z odprtostjo za novo, krepitvijo socialne države, s kolektivnimi modeli upravljanja in drugimi stvarmi, ki so v ozadju te arhitekture. Zato to arhitekturo danes kot aktualno prepoznava ves svet," je ob razstavi povedal Matevž Čelik, direktor MAO.

Na razstavi so poleg arhitekturnih del Edvarda Ravnikarja, Milana Miheliča, Stanka Kristla, Savina Severja, Marka Mušiča, BIRO 71 (Štefana Kacina, Jurija Princesa, Bogdana Splinderja, Marijana Uršiča), UIRS (Vladimirja Braca Mušiča, Marjana Cerarja, Marjana Bežana, Nives Starc) in Jožeta Plečnika, predstavljena še oblikovalska dela naslednjih slovenskih avtorjev: Nika Kralja, Saše J. Mächtiga, Davorina Savnika, Nives Kalin Vehovar, Branke Tancig, Jakice Accetto, Majde Dobravec, Marijana Gnamuša, Marjete Gale, Borisa Selana in Borisa Rozmana.

Na ogled tudi Kraljevi stoli Rex

Razstavo sestavljajo štirje sklopi: modernizacija, globalno omrežje, vsakdanje življenje in identitete. Sklop Modernizacija, kot pravijo v Muzeju za oblikovanje in arhitekturo (MAO), raziskuje hitro preobrazbo prej manj razvite, večinoma podeželske države po drugi svetovni vojni, med katero je bila država uničena. Kot primer je izpostavljen Novi Beograd in še nekateri drugi projekti.

"Sklop Globalno omrežje raziskuje izvoz projektov Jugoslavije v novo nastale samostojne države, ki so bile nekoč kolonije. Jugoslavija je pomagala ustanoviti Gibanje neuvrščenih in je na ta način dobila dostop na trge nekdanjih kolonij. Hkrati pa v ta sklop spada tudi obnova Skopja po potresu leta 1963, pri čemer so sodelovali številni priznani mednarodni arhitekti, kot na primer Japonec Kenzo Tange," pravijo v MAO.

Sklop Vsakdanje življenje predstavlja sodobnega oblikovanja tistega časa, med katerimi posebej izstopata zložljivi stol Nika Kralja Rex iz leta 1956 in pozneje legendarni kiosk Saše Machtiga K-67.

"Sklop Identitete pa raziskuje, kako arhitektura posreduje med raznolikimi etničnimi skupnostmi Jugoslavije v univerzalno prizadevanju za socialistično modernizacijo, pogojenim s posebnostmi regionalnih arhitekturnih šol," še pravijo v MAO. Na primer, Edvard Ravnikar je gradil na tektonski tradiciji srednjeevropskega modernizma v Sloveniji in tudi drugje.

"Razstava raziskuje teme urbanizacije velikega obsega, tehnoloških eksperimentov in njihove uporabe v vsakdanjem življenju, potrošništva, spomenikov in spominjanja ter globalnega dosega jugoslovanske arhitekture. Raziskuje enkratni obseg oblik in načinov produkcije jugoslovanske arhitekture in njenega edinstvenega in hkrati raznolikega značaja, od bele mošeje v Bosni, preko Novega Beograda, do popotresne obnove Skopja na temelju metabolističnega dizajna Kenza Tangeja," so še zapisali v MAO.