Opeka je poleg kamna in lesa najstarejše in najbolj razširjeno gradivo. Arheološke najdbe dokazujejo, da so v južni Anatoliji in Palestini na zraku sušeno opeko uporabljali že v času okoli 7000 do 7500 let pr. n. št. V 5. tisočletju pr. n. št. so trdo žgano opeko poznali v Mezopotamiji in na Kreti, nekaj pozneje še v Egiptu. Dokazi za izdelavo strešne opeke v stari Grčiji segajo v čas okrog 2300 let pr. n. št., 750 let pr. n. št. pa so strešnike izdelovali tudi Etruščani. Po letu 80 našega štetja so se pod Alpami in v srednji Evropi, tudi na naših tleh, pojavile vojaške opekarne rimskih legij. V burnem obdobju preseljevanja narodov in propada rimskega imperija je bila opeka tako rekoč pozabljena, v zgodnjem srednjem veku pa so jo znova začeli uporabljati. Na območ­jih, kjer je bilo več ilovice kot kamna, se je dobro izkazala pri gradnji mogočnih gotskih cerkva in palač. V 17. stoletju se je na ozemlju Avstrije zaradi turških vpadov najbolj povečala potreba po opeki za gradnjo obrambnih obzidij. Leta 1715 je nastal prvi zakon, cesarski patent, ki je določal velikost, kakovost in ceno posameznih vrst opeke. V 19. stoletju je obrtno izdelovanje opeke, ki je bilo v rokah samostanov ter podjetnega plemstva in meš­čanstva pa tudi večjih kmetov, nadomestila industrijska izdelava, pri nas predvsem na Goriškem in Štajerskem. V našem času so se ohranile le še nekatere največje, z najsodobnejšo tehnologijo opremljene opekarne.

Društvo Skedenjska okna in kultura opeke v prostoru Alpe-Jadran

Raziskovanju, dokumentiranju in ohranjanju snovne dediščine »mrež« oziroma »rešetk« iz opeke, postavljene v domiselne vzorce, ki omogočajo prezračevanje gospodarskih poslopij, se je zavezalo društvo Skedenjska okna in kultura opeke v prostoru Alpe-Jadran. Ustanovljeno je bilo pred enajstimi leti v Celovcu, kjer ima tudi sedež. Predseduje mu dr. Hans Bittner, podpredsednica – avtorica in soavtorica vrste knjig ter izjemna organizatorka – pa je Ingeborg Müllner. Pod­ročje raziskovanja društva, kot je zapisano v njegovem statutu, ni omejeno zgolj na ozem­lje zvezne dežele Koroške. Najbolj zavzeti člani društva odkrivajo in popisujejo z vzorci iz opeke okrašena skedenjska okna tudi na Štajerskem ter v Furlaniji in Sloveniji.

Statut, ki opredeljuje namen neprofitnega in nestrankarskega društva, navaja skrb za ohranjanje in pospeševanje uporabljanja opeke kot zanesljivega gradbenega materiala ter varovanje kulturne dediščine, posebno kmečkih skednjev in prezračevalnih oken z opečnimi mrežami, ki je nastala na območ­ju gospodarske in kulturne povezave Alpe-Jadran.

Sledenje opeki pogosto razkrije tudi druge podatke o nastanku posameznih kmetij in njihovih gospodarskih poslopij, o nekdan­jih lastnikih, hišnih imenih in podobno. Za raziskovalce izvora in razvoja opeke so zelo pomembni tudi žigi, ki so jih v še mehko glino vtiskovali izdelovalci. V nekaterih primerih je šlo za opekarsko obrt, pogosteje pa za priložnostno izdelavo opeke za zidavo določenega poslopja kar v neposredni bližini gradbišča. Ko je bila gradnja končana, so izdelovalnico opeke opustili ali preselili na novo gradbišče. Ohranjeni žigi oziroma podpisi nekdanjih opekarjev dokazujejo njihovo delovanje in gibanje v širšem prostoru.

Člani društva so v prvem desetletju delovanja zbrali več kot 1000 opek z različnimi žigi, ki razkrivajo značilnosti in ponekod tudi identiteto nekdanjih mojstrov. Zbirko, ki jo dopolnjujejo, so zaupali Deželnemu muzeju Ehrental v Celovcu. Tamkajšnji arhiv je zbirališče digitalizirane dokumentacije o izvoru, velikosti in drugih lastnosti zbrane opeke.

Seznanjanje z dediščino na terenu

Med dejavnosti društva Skedenjska okna in kultura opeke spadajo tudi strokovna predavanja in druge oblike organiziranega seznanjanja s to vrsto dediščine na terenu ter s tem širjenje vedenja o njej. Enako velja za utrjevanje zavesti o odgovornosti do zgodovinskih vrednot stavbne dediščine, posebno z opeko grajenih objektov. V praksi to pomeni predvsem spodbujanje lastnikov h kakovostnemu obnavljanju gospodarskih poslopij ter svetovanje pri izbiri gradiv in preverjenih izvajalcev.

Nedavni strokovno vodeni ogled dobre desetnije izbranih primerov te izvirne kmečke arhitekture v vaseh in zaselkih v dolini reke Gline – med Gospo Sveto ter gradom Rastenfeld in vasjo Kraig – je bil zelo zanimivo doživetje. Na večini obiskanih kmetij skednji z značilnimi opečnimi prezračevalnimi mrežami, večinoma nastalimi v drugi polovici 19. stoletja, še vedno opravljajo svoj osnovni namen. Kjer še gojijo živino, je v pritličju hlev, skoraj povsod za več deset glav goveda, pa tudi za ovce, prašiče in ponekod konje. V nadstropju, ki je z navozom praviloma dostopno s traktorjem, imajo shranjeno seno in drugo krmo. V največjih, blizu 100 metrov dolgih, dvo- in tudi trinadstropnih skednjih je zgoraj še prostor za kmetijsko mehanizacijo, sušenje lesa in za druge potrebe.

Zgornje nadstropje enega od gospodarskih poslopij ob poti lastniki pravkar preurejajo v prostorno bivališče. Za opečnimi mrežami so vgradili okna, dodali balkone in veliko teraso, vse drugo pa, kolikor je bilo videti, pustili, kakor je bilo. Uporaba kakovostnih materialov in skrbno opravljena obrtniška dela so, vsaj od zunaj, dajala kar obetajoč vtis. Nekatera gospodarska poslopja smo si ogledali tudi od znotraj. Pogled iz polmraka skozi prezračevalne line, zaprte z opeko, zloženo in povezano na sto in en način, je bil v svetlobi iz ozadja še bolj osupljiv, kot so te opečne strukture videti od zunaj. Gmote mogočnih pročelij s svojo navidezno krhkostjo naredijo bolj razgibane in lahkotne. S kančkom domišljije spominjajo na poznogotske cerkvene vitraže.

Pri nas?

Pri nas bi zaman iskali popis gospodarskih poslopij, okrašenih z domiselno zloženimi opečnimi rešetkami. Predvsem v severni in vzhodni Sloveniji jih je še veliko, odprtine pa imajo najpogosteje obliko križa. Po dimenzijah so seveda skromnejša, predvsem pa, razen redkih izjem, v slabšem stanju. Nekateri nekdanji hlevi s skednji so preurejeni v garaže ali skladišča, mnogim opuščenim so šteti dnevi. Še težje bi prešteli tiste, ki jih ni več in spomin nanje ohranjajo le še stare fotografije ter omembe v etnoloških in arhitekturnih monografijah. Borut Juvanec, na primer, v petdelnem vademekumu Arhitektura Slovenije opečne mreže označuje za povsem utilitarne kompozicije z močnim estetskim učinkom. V Loškem muzeju in na Ravnah so si koroški zgled vzeli k srcu in napovedujejo pregled in popis vseh takšnih stavb na svojem območju. Omembe vredna je še domislica Pomurskega muzeja, ki je v pedagoškem delu etnološke in domoznanske zbirke v Špitalu v Gornji Radgoni opečnim prezračevalnim linam namenila vlogo zabavne igre. Otroci lahko z majhnimi opekami sami sestavljajo vzorce, kakršne so videli ali si jih predstavljajo na prezračevalnih linah. Vsaj njim se bo ta stara veščina globlje vtisnila v spomin.