Zdaj že kar nekaj časa delate v nemškem biroju Michels Architekturbüro z ateljejema v Berlinu in Kölnu.

Z ekipo Michels Architekturbüro sem se spoznala pred dvema letoma, ko so me povabili k sodelovanju pri zanimivem projektu prenove in opreme za luksuzno stanovanje (penthouse) za znano oblikovalko, lastnico italijanske modne znamke Stefanel, in njenega moža na prestižnem Pariserplatzu v Berlinu, tik ob Brandenburških vratih. Projekt obsega kar 800 kvadratnih metrov površin in med drugim je 300 tekočih metrov namenjenih samo za garderobo. Enkratna priložnost je rodila plodno sodelovanje.

Svojo poklicno pot v tujini ste začeli v Londonu. Kakšna je razlika med angleškim ali nemškim naročnikom in slovenskim naročnikom?

Naj najprej omenim, kaj je skupno vsem – želja ustvariti udoben in prijeten bivalni ambient. V tujini sem delala predvsem z naročniki, ki se po kupni moči ne morejo primerjati s povprečnim naročnikom v Sloveniji. Bistvena razlika je torej v prihodkih in v tem, koliko so pripravljeni vložiti v projekt, v opremo doma. Tuji naročniki so po mojih opažanjih tudi bolj dovzetni za sprem­ljanje in doživljanje arhitekture in notranjega opremljanja, kar pripisujem višji ravni kulture, vplivu medijev in ozaveščenosti v družbi, daljši tradiciji. Pri nas smo šele v zadnjih letih znova začeli ceniti kakovostne oblikovalske izdelke domačih oblikovalcev, na primer Kraljeve stole.

Kakšen odnos imajo do arhitekture in oblikovanja prostora v Nemčiji v primerjavi s Slovenijo?

Menim, da je v Nemčiji stroka bolj cenjena in naročnik arhitekta premišljeno izbere na podlagi referenc. V nasprotju s Slovenijo tu skoraj vsakdo, ki se odloči za gradnjo, prenovo ali zgolj osvežitev opreme stanovanja, poišče pomoč arhitekta. V Sloveniji sem imela občutek, da se naročniki odločajo za arhitekta bolj glede na poznanstva kot pa njegova referenčna dela. Sploh pri gradnji enodružinskih hiš je arhitekt velikokrat zgolj nekdo, ki stranki formalno omogoči pridobiti gradbeno dovoljenje. Ravno zaradi tega je slovensko podeželje vedno bolj degradirano, izgubljata se znanje in tradicija posameznih pokrajin. Morda v zadnjem času postaja ta odnos do arhitekture bolj ozaveščen, vendar so odločilni razlog za gradnjo v lastni režiji seveda tudi s tem povezani stroški.

Pri oblikovanju interierja pa je zelo pomembno, ali je naročniku način dela oziroma oblikovanja nekega arhitekta blizu ali ne. V Nemčiji je običajno, da se stranka najprej seznani s projekti nekega arhitekturnega studia, preden se skupaj lotijo dela. Tako se laže vzpostavi zaupanje, ki je ključno za dobro sodelovanje, in rezultat je zato boljši. Morda bi tu potegnila vzporednico z modnim svetom – tako kot je vsakemu blizu neki slog, se tudi v določenem ambientu bolje počuti, na primer v rustikalnem, modernističnem, skandinavskem … Žal pa se v Sloveniji naročniki največkrat odločijo na podlagi poznanstev ali najcenejše ponudbe.

Kako se po vaših izkušnjah opremljanja doma lotijo Slovenci?

Največkrat brez strokovne pomoči in velikokrat etapno. Verjetno tudi zaradi finančnih možnosti. Običajno se opremljanja doma lotijo brez celotnega koncepta opreme neke večje ali manjše bivalne enote, ki pa je seveda bistvo dobrega rezultata in harmoničnosti doma. Arhitekt ima znanje in občutek, da prostor vidi s profesionalne distance, dojame tretjo dimenzijo in zna prevesti različne možnosti s papirja v prostor.

V londonskem biroju ste dobili naročilo za notranjo opremo zasebnih stanovanj v trenutno najvišjem nebotičniku v Evropski uniji, slovitem Shardu (Črepinji) arhitekta Renza Piana. Kako je bilo sodelovati pri tako znanem projektu?

Dobili smo naročilo za interier enajstih stanovanjskih enot od 53. do 65. nadstropja v slavnem koničastem nebotičniku. To je pravo vertikalno mesto, v njem so številne restavracije, trgovine, poslovni prostori, hotel, pa tudi stanovanja. Opremili smo jih za investitorja, ki jih je nato prodal z opremo vred. V času gradnje smo v drugem nadstropju prikazali prototip stanovanja. V projektni skupini smo delali dva notran­ja opremljevalca in dva arhitekta. Večino materialov so kolegi hodili izbirat v Italijo in vsa oprema je vrhunska. Stanovanja so prodali po astronomskih cenah. Pokupili so jih večinoma bogataši iz arabskih držav, več pa zaradi pogodbe o zaupnosti ne morem povedati.

Za London je sploh značilna bolj strukturirana družba. Je tako tudi v Berlinu? Kako se to pozna pri stanovanjski arhitekturi in pri opremljanju stanovanj?

Delitev na družbene razrede je tudi v Nemčiji veliko bolj očitna kot pri nas. Vendar če primerjam srednji razred prebivalstva, se ta v Londonu obnaša veliko bolj nomadsko. V velikih mestih Velike Britanije ne jemljejo stanovanja ali hiše tako resno kot pri nas dom, temveč ga doživljajo veliko bolj kot potrošno blago, zato jih večkrat zamenjajo. Zanimivo je tudi, da se v Angliji stanovanja prodajajo po številu sob, in ne po skupni površini. Dvosobno stanovanje je lahko po kvadraturi povsem enako trisobnemu in se kljub temu prodaja po nižji ceni. Zato velikokrat pregrajujejo prostore, da bi s tem povečali število sob in dvignili ceno stanovanja. Tako pa se slabšata kultura in kakovost bivanja in uničuje dobra arhitektura. Veliko bolj se držijo tudi tradicije in dediščine in trmasto vztrajajo, denimo, pri dvižnih oknih, čeprav slabo tesnijo, ločenih pipah za toplo in mrzlo vodo in podobno. Po drugi strani cenim to njihovo vztrajnost pri starih navadah, saj s tem ohranjajo identiteto mesta. V Nemčiji so ljudje pretežno najemniki, lahko tudi vse življenje živijo v istem najemniškem stanovanju. Vendar so kljub temu pripravljeni veliko vložiti v prenovo in opremo stanovanj, saj so jim lokacija, velikost in premišljen koncept opreme pomembnejši od lastništva.

Kakšni projekti so značilni za Berlin?

Gradnja je usmerjena v stanovanja in pripadajočo infrastrukturo, veliko je pozidave praznin v mestih, gradi se veliko. Je pa zanimiv njihov pristop do teh lukenj v mestnem tkivu. Denimo, če je na praznem zemljišču v Berlinu otroško igrišče, lahko kar pozabiš, da bi na njem gradil. Zato so lokalne skup­nosti postavile številna igrišča in se tako zavarovale pred pretirano pozidavo, hkrati pa omogočile mladim družinam preživljanje prostega časa na prostem, v mestu. Še pred nekaj leti so prazna zemljišča prodajali po dokaj dostopnih cenah. Ljudje se organizirajo med sabo, kupijo zemljišče in na njem zgradijo stanovanjski objekt s stanovanji po meri lastnikov. Takšna gradnja se imenuje Baugemeinschaft ali Baugruppe. Zbere se denimo 15 družin, izberejo arhitekta in investirajo v gradnjo stanovanjskega objekta po lastni meri s precej nižjimi stroški. Tako nastaja zanimiva arhitektura, nekatere zgradbe so postale prave uspešnice in stanovanja v njih dosegajo zelo visoke cene. Zelo zaželeni so tako imenovani »townhouses«, nekakšni dupleksi v pritličju in prvem nadstropju večstanovanjskih objektov ali vrstne hišice na dvoriščnem delu parcele (Hinterhaus), saj posnemajo kakovost življenja na deželi. Všeč mi je ta pristop in angažiranost prebivalcev, ni vse v rokah kapitala. Tudi mestna uprava se zaveda nevarnosti, da bi raznolikost posameznih mestnih četrti izginila, zato je celo postavila predpis, da na določenih območjih znotraj mestne četrti ni dovoljeno postaviti previsokih najemnin. S tem ohranjajo pestro sestavo prebivalcev v mestu.

Ravnokar končujete projekt prenove najemniškega stanovanja v predelu Charlottenburg, velikega kar 400 kvadratnih metrov, za starejši zakonski par.

Zakonca sta v tem okolišu kar dobro leto iskala stanovanje za nakup, vendar sta potem obupala in našla primerno stanovanje za najem. V njem je bila prej odvetniška pisarna, zato so nekoč velike meščanske prostore razdelili na manjše pisarne. Naša naročnika sta želela celovito prenovo in sta bila priprav­ljena za to nameniti nepredstavljivo veliko denarja, v vrednosti naložbe v enodružinsko hišo. Podrli smo nekaj sten in združili prostore v večje. Zamenjali smo vse tlake in napeljave, toplotno in zvočno izolacijo, restavrirali vse stavbno pohištvo. Opremo smo zrisali po meri, nekaj pa sta je zakonca že imela iz prejšnjega stanovanja.

Kako se lotite prenove in opremljanja stanovanja, znane oblikovalske kose, kot jih lahko vidimo v stanovanju M, izberete sami ali skupaj z naročnikom?

Veliko naročnikov želi popolno prenovo stanovanja, predvsem v arhitekturnem smislu, torej da zamenjamo tlake in napeljave, izluščimo prostorske prednosti, ohranimo, kar je vredno ohraniti, ter prilagodimo prostorsko razporeditev sodobnim potrebam. Pri stanovanju M smo delno spremenili tloris in razporeditev prostorov ter opremo zrisali po meri, oblikovalske kose pa so lastniki že imeli. Večinoma imam opravka z naročniki, ki spoštujejo arhitekta in njegovo mnenje. Cenijo kakovostno pohištvo in vedo, da če kupijo dobro izdelan in oblikovan kos opreme, ga bodo tudi dlje časa obdržali in uporabljali. Kakovost ima prednost pred ceno.

So priljubljeni tudi vintage kosi oziroma starine, ki krasijo vaš projekt Pfarrhaus, župnišče iz leta 1750?

Veliko berlinskih oblikovalcev, ki so usmerjeni v notranjo opremo, med njimi moja prijateljica, kose išče tudi po bolšjih sejmih, na primer kakšne zanimive stare ploščice ali svetilke. V župnišču je del opreme stara družinska zapuščina, nekaj pohištva je novega. Se pa ravno v projektih prenove čuti drug odnos naročnikov do grajene in premične dediščine kot pri nas. Stare stvari je vredno ohraniti kljub večjim stroškom obnove. Poleg tega je ponovna uporaba pohištvenih kosov eden zadnjih trendov v oprem­ljanju, ki izhaja tudi iz upora, predvsem pa zavedanja o neomejenem potrošništvu postindustrijske dobe.

Kakšne pa so smernice pri oblikovanju interierja in opremljanju stanovanj v Nemčiji?

Mislim, da podobne kot pri nas. Tudi pri oblikovanju in opremljanju čutimo negotovost časa in vnašamo odzive na globalno krizo ter kritičen pogled na ekonomsko-politične razmere v zahodnem svetu. Veliko je retrospektive in reciklaže, zavednosti pri uporabi materialov, sploh s poudarkom na naravnih materialih in smotrni porabi, trajnostni rabi prostora in stvari. V modi so že prej omenjeni vintage kosi oziroma ponovna uporaba odsluženega pohištva in vse z oznakama eko in bio. Nemci so izrazito zavedni in se raje odločijo za blago in izdelke, narejene v Nemčiji, nekaj iz ekoloških razlogov, pa tudi zaradi ohranjanja znanja in tradicije.

Kako pa se v vaših projektih in nemški arhitekturi na splošno izbirajo barve? Opaziti je, da v interierju prevladujejo bela, siva in nevtralni toni.

Nemci so pri opremljanju stanovanj bolj zadržani in skromni, pregovorno racionalni in blizu so jim funkcionalni, izčiščeni prostori. K temu spadajo tudi barve, morda tudi bolj severni značaj. Zato jim taka barvna lestvica ustreza, radi živijo mirno in si drugače naredijo kakovostno življenje. V Londonu je razkazovanje bolj opazno. Tudi pri barvah se čuti njihova težnja k tradiciji, različna zgodovinska obdobja zaznamujejo različne barvne odtenke. Bogati zeleno-modri toni iz obdobja vladavine kraljev Jurijev (»georgian style«, med letoma 1720–1820) in priljubljeni rumeno-oker odtenki viktorijanskega obdobja poživijo domove in razbijejo značilno otoško sivino.

Kako ste opremili svoje stanovanje? Živite v priljubljeni mestni četrti Prenzlauerberg.

Moje prvo stanovanje v Berlinu je bilo v dvoriščnem krilu objekta, kjer so nekoč bivali revnejši sloji in osebje za premožne družine v sprednjem krilu, ki gleda na ulico. Seveda me je ta izkušnja naučila, kako pomembno je dovolj dnevne svetlobe v stanovanju, pa čeprav preživiš v njem še tako malo časa. Zato sem si v drugo poiskala svetlo stanovanje v zeleni okolici. Bilo je čisto prazno, ni imelo niti kuhinje. Kot najemnica sem ga opremila po ključu minimalno. Kuhinjo sem sestavila sama za skromna dva stotaka. V dnevni prostor sem umestila še zofo in jedilno mizo, ki je moj glavni ulov z bolšjaka. Ob nedeljah so v Nemčiji zaprte vse trgovine in po mestih se na različnih koncih razživijo bolšji sejmi. Najbolj zagreti pridejo, še preden se prodaja uradno začne, da si ogledajo kose in izberejo svoj plen. Ker sem vedela, natanko kakšno mizo iščem, sem morala biti previdna, da mi je kdo ne spelje!

Arhiv revije Deloindom+.