Toplotnoizolacijske materiale lahko na grobo razdelimo na anorganske in organske. Med anorganskimi sta najbolj znani kamena in steklena volna, ki že desetletja predstavljata najpogostejšo izbiro graditeljev.

Obe imata dobre toplotnoizolativne lastnosti, zato sta primerni za izolacijo vseh delov stavb. Glavna surovina za njuno proizvodnjo so mineralne kamnine, sestavljeni pa sta iz majhnih vlaken različnih dolžin. Obe sta negorljivi in po do zdaj opravljenih raziskavah tudi zdravju neškodljivi.

Kamena volna

Kamena volna je zelo dober toplotni izolator, ker pa ima zelo visoko temperaturo tališča (nad 1000 stopinj Celzija), je primerna tudi za izolacijo zgradb, kjer se zahteva visoka požarna odpornost. Vlakna so prevlečena s posebno emulzijo, zato so vodoodbojna in ne vpijajo vode oziroma se ne vlažijo. Voda pa lahko vdre v prostore med vlakna, zato kamena volna ni primerna za izolacijo prostorov, za katere je značilna visoka prisotnost vlage ali celo vode.

Steklena volna

Vlakna steklene volne so bolj elastična in nekajkrat daljša od vlaken kamene volne, njihovo tališče pa je pri temperaturi 550 stopinj Celzija. Velja za dober zvočni izolator, zaradi dodatkov pa je dolgotrajno odporna tudi na vpijanje vode. Ker so njena vlakna biorazgradljiva, torej topna v telesnih tekočinah, ne ogroža zdravja ljudi.

Previdnost ni odveč

Obe vrsti mineralne volne sta biološko razgradljivi, zato ne ogrožata okolja in ju po uporabi lahko odvržemo na deponijo gradbenega materiala oziroma shranjeni v primernih vrečah celo poleg gospodinjskih odpadkov.

Velja pa opozorilo – pri odstranjevanju stare volne si nadenite zaščitna očala, masko in rokavice, saj se pri trganju oziroma lomljenju sprošča veliko več prašnih delcev, kot pri vgradnji nove. Ti delci
namreč kratkotrajno dražijo sluznico in povzročajo srbečico, ki pa jo najlažje odpravimo z veliko hladne vode.