Skoraj pomladansko toplo sonce je na Vogel privabilo številne­ smučarje in napovedovalo optimističen začetek šolskih zimskih počitnic. Za nekatere pa je konec tedna pomenil izpitno obdobje. Noben študent se ga prav posebej ne veseli, a študenti, ki smo jih obiskali, so komaj čakali, da pokažejo, kaj znajo.

Ob robu smučišča so na čistinah okoli nesteptanega snega poležavali in posedali zlati prinašalci, labradorci, mejni škotski ovčarji, avstralski ovčarji, belgijska ter po en švicarski in češki ovčar. Nekateri so tiho ležali na svojih odejah; njihovo napetost je bilo čutiti zgolj po vztrajnem strmenju v smer, kjer so nazadnje videli svoje vodnike. Drugi so nestrpnost kazali z občasnim neučakanim laježem ali otožnim bevskom. Na prvi pogled se niso razlikovali od običajnih pasjih hišnih ljubljencev, izdajale so jih le ovratnice, na katerih je v različnih jezikih – odvisno od jezika njihovega lastnika – pisalo: reševalni pes.

Izpitni kandidati iz Slovenije, Italije, Avstrije in daljne Finske in njihovi vodniki so čakali, da bodo pokazali svoje znanje poslušnosti in iskanja pogrešanih pod plazovi na izpitih, ki jih je pod okriljem Mednarodne organizacije za reševalne pse (IRO) organiziralo Društvo vodnikov reševalnih psov Slovenije. Pod budnim očesom dveh IRO sodnikov iz Avstrije so opravljali izpite na dveh zahtevnostnih stopnjah, A in B. Pri izpitu iz poslušnosti so vaje na obeh stopnjah enake, na ravni B je večja le zahtevana natančnost izvedbe. Pri iskanju pod plazovi so psi, ki so opravljali izpit na stopnji A, iskali dve pogrešani osebi na 8000 kvadratnih metrih, izpitni kandidati na drugi stopnji pa tri osebe na 12.000 kvadratnih metrih iskalne površine. Poleg tega so imeli­ vsi psi pet minut časa za iskanje lavinske žolne, dokazati so morali tudi, da se ne bojijo poka iz strelnega orožja in vožnje v prikolici, priključene na snežne sani.

Koliko časa potrebuje vodnik za ustrezno pripravo psa na opravljanje teh izpitov, si lahko preberete v današnji tiskani izdaji Dela ali na www.delo.si.