Lovska zveza, zavod za gozdove in Erico Velenje predlagajo, naj se med lovne vrste uvrsti osem vrst ptic. Za tiste, ki so že lovne, naj se s spremenjeno uredbo poenoti lovna doba, lovna vrsta pa naj bi postal tudi šakal.

Društvo za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije (DOPPS) se je na predlog burno odzvalo, z njim se ne strinjajo niti številni lovci. Argumente društva proti lovu iz užitka in za ekološki lov je za Znanost pojasnil varstveni ornitolog Tomaž Mihelič.

Kakšne stopnje zavarovanosti ptic imamo v Sloveniji? Če je pri nas stanje neke vrste dobro, ali jo moramo zavarovati, če je stanje te populacije v Evropi slabo?

V splošnem izhajamo iz dejstva, da so v EU zavarovane vse vrste ptic. Glede na stopnjo ogroženosti je lov v posameznih državah mogoč na nekatere od njih. Najbolj ogrožene pa so deležne tudi ciljnega varstva. Eno takšnih orodij je pri pticah Natura 2000, ki skozi mrežo območij in načrtov upravljanja zanje zagotavlja trajnostno varstvo in sobivanje s človekom. Evropa je pri minimalnih standardih jasna: kar je redko na evropski ravni, je zavarovano v vseh članicah. Seveda pa smo poklicani, da varujemo tudi tisto, kar je pri nas zelo redko in ogroženo. To ureja naša nacionalna zakonodaja, ki temelji na kriterijih ogroženosti v Sloveniji.

Katere ptice pri nas so najbolj ogrožene in kaj jih ogroža?

Najbolj so ogrožene travniške vrste in ptice tradicionalne kmetijske krajine, sledijo ptice mokrišč. Slovenija je v tej krajini v naši generaciji izgubila južno postovko, pred slabimi desetimi leti ji je sledila zlatovranka, na meji preživetja naravnih populacij so črnočeli srakoper, vrtni strnad, jerebica.

Spremembe v kmetijstvu so prehitre in prevelike, da bi omogočale prilagoditve. Travnik izpred samo nekaj desetletij in današnji sta podobnost ohranila skoraj le še v imenu. Podobno je s poljem, njivo, sadovnjakom. Seveda se je treba zavedati, da vse to vpliva tudi na nas. Na ptice vpliva samo hitreje. Groženj je lahko več. Pri jerebici se recimo kaže, da jo dodatno ogroža doseljevanje osebkov. Sliši se absurdno, a je res. V primeru, ko še imaš naravno populacijo, ki funkcionira, se je vedno najprej treba ukvarjati z njenim varstvom, in ne z doseljevanjem. To lahko celo zada zadnji udarec naravni populaciji.

Kakšno je stanje ptičjih populacij v Evropi in ali so ptice selivke res izgubile že 80 odstotkov svojih postajališč, si lahko preberete na www.delo.si.