Nisem velika poznavalka naših metuljev, pred časom pa sem ob pregledovanju fotografij ugotovila, da lastovičar iz moje izkušnje ni tak, kakor enega naših največjih dnevnih metuljev predstavljajo poljudni članki. Jaz sem v mislih imela progastega, ki nekoliko spominja na žirafino odevalo, z zelo prišiljenimi krilci zadaj, ki so kot škarjast lastovičji rep, in lažnima očesoma črne, modre in oranžne barve na zadnjem paru kril.

Podobne, le da nekoliko krajše škrice na njih ima drugi, ki pa ima rumeno-črna polja na krilih popredalčkana v pravilnejši vzorec in modre pike pri dnu zadnjih kril bolj okrogle. Oba živita v podobnem okolju, sem ugotovila, oba sodita v botanično družino lastovičarjev, od katerih imamo v Sloveniji poleg njiju še tri predstavnike. Znanstveno ime za prvo vrsto je Iphichides podalirius, po slovensko jadralec, za drugega pa Papilio machaon – in pri nas tudi vrsti pravimo lastovičar. Sicer pa živijo od širše družine lastovičarjev pri nas še črni apolon, rdeči apolon in petelinček.

Jadralca in lastovičarja lahko po značilnih barvnih vzorcih, opisanih zgoraj, zlahka ločimo. Razlikujeta se tudi gosenici: pri jadralcu je manj barvita (pretežno zelena), lastovičarjeva pa je zeleno-rumeno progasta. Kot pove že ime, so jadralci dobri letalci, ki radi »jadrajo« na odprtih površinah in skalnatih pobočjih. Hranijo se z nektarjem različnih grmovnic in sadnega drevja, prav izrazito pa jih privabljajo grmi sivke.

Pri lastovičarju je osnovna barva kril precej močneje rumena kot pri jadralcu. Je močan in hiter letalec, ki ga je najlaže opazovati, ko lebdi nad cvetovi in srka nektar. Je največji slovenski metulj.