Navadna krastača (Bufo bufo) ni izbirčna glede svojega življenjskega okolja. Večino leta preživi na kopnem, v gozdovih ali grmiščih, ustreza ji vlažno okolje, v času odlaganja jajc pa se odpravi iskat vodo, zato je velika prednost, če imamo na vrtu ali v soseščini vodni motiov. Mrest z jajci v mlakah odloži na stebla vodnega rastlinja. V vodi živijo le njeni paglavci, ki se izležejo v kakih dveh tednih. Konec poletja se kot nekajcentimetrske krastačice množično selijo na kopno. Dočakajo tudio 20 let.

Krastače lahko barvo kože prilagajajo barvi okolice, ponavadi pa je hrbet temno rjave do rumeno rjave ali rdečkasto rjave barve, včasih z neizrazitim temnejšim vzorcem. Za ušesi imajo posebne žleze, iz katerih v nevarnosti brizgnjego izloček, ki lahko omrtviči manjšega napadalca. Za človeka ta ni nevaren, ob morebitnem stiku s sluznicami pa lahko povzroči pekoč občutek. Krastače človekova bližina ne moti, ne marajo pa nadlegovanja, zato jih v vrtu pustimo pri miru in jim namenimo malo bolj zaraščen del. Zavetišče si bo poiskala v kakšni kamniti luknji, lahko pa ji ga uredimo sami. V tujini celo prodajajo krastačje hišice, ki jih vrtnarji pozimi nameščajo v garaže ali kleti, kjer krastače prezimijo.

Krastača se iz dnevnega kopenskega skrivališča na lov odpravi zvečer, pri čemer se pogosto giblje po istem terenu. Ker ima zadnje krake precej kratke, je v primerjavi z žabo slaba skakalka, večinoma hodi, vmes pa se zaganja s kratkimi poskoki. Več plena nalovi samica, ki je za tretjino večja od samcev, ti pa imajo močnejši prednji par nog, ki jim pride najbolj prav pri parjenju. V populaciji krastač je namreč veliko več samcev in v boju za samico se je močno oklenejo, da bi imeli prenost pred konkurenco.