Boškarine, ki so jih istrski kmetje uporabljali predvsem kot delovno in vlečno živino, delno pa so jih imeli tudi zaradi mesa, je zdesetkala modernizacija kmetijstva s traktorji. Do 90. let prejšnjega stoletja je ostalo le nekaj sto živali. Zadnja predstavnica tega goveda v Sloveniji je poginila leta 2004. Toda na srečo so Hrvati ohranili čredo, primerno za razplod, in po zaslugi Agencije za ruralni razvoj Istre, ki subvencionira rejo boškarinov, se je njihovo število v sosednji državi začelo povečevati. Manjše črede imamo ponovno tudi v Sloveniji, predvsem po zaslugi ljubiteljskih rejcev, ki sodelujejo z Kmetijsko-gozdarsko zbornico Slovenije. Predvsem za družine z otroki je lahko vznemirljivo spoznavanje z boškarini, in seveda tudi z drugimi živalmi, v Parku avtohtonih rastlin in živali v bližini Hrastovelj.

Še sredi prejšnjega stoletja so bili boškarini široko razširjeni po notranjosti Istre, v obmorskih krajih, med otoki pa najbolj na Krku. Spomnim se počitniških črno-belih fotografij svoje mame, ki s prijateljicami v slepeči svetlobi občuduje veličastne živali. In ne samo na fotografijah, na katerih deluje njihov pogled prijazno in razumno klub mogočnemu rogovju, boškarine nasploh hvalijo z lastnostmi, kot so inteligentnost in umirjenost, pri delu pa stanovitnost in vztrajnost. Seveda so bili cenjeni tudi po svojih skromnih zahtevah glede paše. V novejšem času, ugotavljajo, so primerni tudi za očiščevanje zaraščajočih se istrskih pašnikov. Da le imajo vodo, ta je najpomembnejša, pravijo rejci.

Kljub skromnim pašnim zahtevam lahko volovi istrskega goveda dosežejo telesno maso od 1100 do 1300 kilogramov, krav od 500 do 600, bikov pa od 650 do 900 kilogramov. V opisu boškarinovih rogov, ki pri odraslih bikih doseže do metra in pol, ponavadi zasledimo primerjavo z obliko antičnega glasbila lire, ki jo oklepata rogova. Nekdaj so kmetje živalim na konice rogov pritrdili medeninaste kroglice, da se niso bodli, in ponekod so to navado spet oživili.