Kar precej spretnosti je bilo potrebne, da so lastnik in arhitekta našli skupni jezik z zavodom za varstvo kulturne dediščine, ki je med drugim zahteval majhne okenske odprtine, ki seveda niso šle skupaj z želeno energijsko varčnostjo hiše. Robert Dulc je namreč načrtoval plusenergijsko hišo, prvo iz opeke pri nas. Ogrevala naj bi se z inovativnim sistemom, ki ga poleg zemeljskega hranilnika pod hišo, sprejemnikov sončne energije in fotovoltaičnih panelov na strehi sestavlja še preplet cevi, razpeljanih po zunanji strani opečnih zidov pod toplotno izolacijo in pod strešno kritino na betonski strehi. Da bi hiša kar najbolje izkoriščala energijo sonca, je najprej pomembna njena umeščenost na parceli oziroma orientiranost glede na smeri neba, potem pa so tu še velike zastek­ljene površine, skozi katere bi sončni žarki tudi pozimi greli bivalne prostore. A je vsem vpletenim v projekt gradnje novega doma za petčlansko družino, ki se ji je pridružila tudi babica, uspelo zadostiti zahtevam. »Nepodkletena hiša je proti severu in cesti zaprta (zaščitena), na južni strani, kjer je parcela razširjena in ozelenjena, pa se z velikimi zasteklitvami odpira na veliko, z napuščem delno zaščiteno teraso. Tradicionalna razmerja in poenotenje odprtin pa uokvirja ritem vertikalnih lesenih macesnovih letev na sicer grobo ometani beli fasadi,« pojasni arhitekt Tomaž Slak in doda, da so tlorisni zamiki načrtovani tako, da je severna fasada globlje pod napuščem strehe, medtem ko se na južni strani poglablja tam, kjer je to praktično – na območju terase. Notranje dvorišče je tlakovano z metlanim betonom, prek tega dvorišča pa so z novo hišo povezani tudi obstoječi objekti: kozolec, skedenj in osrednja hiša domačije, stara približno 150 let, ki še čaka na temeljito prenovo.

Hranilnik toplote pod hišo

Hiša je prijetna za bivanje in prijazna do okolja, po dobrem letu bivanja v novem domu pritrdi Robert Dulc: »Grajena je iz brušene opeke, ki je naravni material in omogoča stroškovno ugodno gradnjo. Notranji ometi so le iz peska in apna, brez dodatka cementa, kar sicer povzroča nekaj težav pri izvedbi, a je končni rezultat nadvse dobra bivalna klima, kljub kakšni neravnini na steni. Hiša z neklasičnim sistemom ogrevanja potrebuje zelo malo energije, pa še to proizvedemo na sami parceli, saj sistem Solinterra tako za ogrevanje kot hlajenje izkorišča sončno in geotermalno energijo.« Sistem je sestavljen iz toplega zemeljskega hranilnika pod hišo, hladilnega registra ob njej na globini 1,5 metra, aktivnega ovoja, prezračevalnega sistema z rekuperatorjem in solarnega strešnega absorberja. Tu ni klasičnega centralnega ogrevanja z radiatorji ali napeljavami talnega gretja, prav tako ni toplotne črpalke. Le cevi za vodo, razpeljane pod temeljno ploščo in od tam po zunanjih stenah do strehe in po njej.

»Najprej smo naredili izkop, približno 80 centimetrov globoko, uredili nasutje in ga utrdili, nato položili mrežo in po njej razpeljali cevi za vodo. Vse skupaj smo zalili z betonom, naredili hidroizolacijo in nanjo položili dvakrat po 20 centimetrov toplotne izolacije iz ekspandiranega polistirena, šele nato je prišla na vrsto temeljna plošča,« začetek gradnje hiše opisuje Dulc. Zemeljski hranilnik je tako dobro toplotno zaščiten, pa tudi tla v hiši, ki so sicer obložena z oljenim hrastovim parketom, niso nikoli mrzla. Dulc pove, da imajo v enem delu hiše tudi talno gretje, a ga ne uporabljajo, vgradili so ga le zato, ker želijo preizkusiti, za koliko časa zadošča toplota, shranjena v zemeljskem hranilniku: »Sam sistem sicer ne potrebuje podpore talnega gretja, tudi brez njega je v 230 kvadratnih metrov veliki hiši pozimi prijet­no toplo. Ne glede na zunanjo temperaturo imamo vedno med 22 in 24 stopinj Celzija.« Ogrevanju prostorov in sanitarne vode so namenjeni sprejemniki sončne energije, za dobrih 24 kvadratnih metrov jih je integriranih v strešno kritino, da ne izstopajo, v kurilnici je 500-litrski bojler za toplo vodo, presežki toplote, ki jo proizvedejo kolektorji, pa se shranjujejo v toplem zemeljskem hranilniku pod hišo.

Postavitev mikro sončne elektrarne na strehi z močjo 880 vatov (devet modulov je integriranih v kritino v kapu strehe) bo besedah sogovornika ni smiselna, če upoštevaš zgolj ekonomiko naložbe, torej čas, v katerem se naložba povrne, v njegovem primeru pa je bila upravičena, saj hiši zagotavlja samozadostnost in dobrodošlo rezervo ob morebit­nem izpadu električnega omrežja: »Presežki proizvedene energije se shranjujejo v akumulatorje, v njih pa je vedno dovolj zaloge za štiri- do petdnevno delovanje energetskega sistema, če ni sonca.« Poudariti je treba, da se elektrika s strehe ne uporablja v gospodinjstvu, ampak poganja zgolj komponente energetskega sistema: tri obtočne črpalke in dva ventilatorja, ki po Dulčevih besedah porabijo zelo malo energije.

Za »gušt« štedilnik in kamin na drva

V kuhinji stoji štedilnik na drva, ki ga je Robert Dulc hotel imeti za vsako ceno. Pravzaprav je, kot pravi žena Barbara, hiša začela nastajati okrog tega štedilnika: »Najprej je razmišljal o štedilniku in kaminu, šele potem je prišlo na vrsto vse drugo. Oboje je kar nekaj časa iskal tako pri nas kot v tujini, kjer ju je nazadnje tudi kupil. Navdušena pa je cela družina – na štedilniku na drva s steklokeramično ploščo veliko kuhamo, pečemo pa skoraj samo v pečici, ki je vgrajena vanj, tako pripravljene jedi imajo čisto poseben okus.« Hrano pripravljajo tudi v kaminu: dvignejo zaščitno steklo, na kurišče položijo večji kos opeke, nanjo mrežico iz pečice, nabodala ali klobase in imajo piknik sredi dnevne sobe. »Tudi krompir s slanino, zavit v folijo in pečen pod žerjavico, je bil odličen,« v smehu doda Dulčeva.

V posedanju ob kaminu uživajo vsi družinski člani in Dulčeva priznata, da so po vselit­vi kar malo pretiravali s kurjenjem. »Je bilo hitro prevroče, saj hiša nima toplotnih izgub, zato smo morali sredi zime odpirati okna, da se je pritličje vsaj malo shladilo,« pravi Robert Dulc. Seveda me je zanimalo, kako gre skupaj kurjenje odprtega kamina in prezračevanje z rekuperacijo. »Brez težav, le poskrbeti je treba, da je v prostoru vedno malo nadtlaka,« zatrdi Robert Dulc. Svež zrak zagotavlja prezračevalni sistem z rekuperatorjem. Kaj pomeni prezračevalni sistem za bivanje v dobro zatesnjeni hiši, je družina ugotovila kmalu po vselitvi, ko se je sistem samodejno ponastavil, se spominja gostitelj: »Maksimalno število vrtljajev je padlo na nič, ampak tega seveda nismo vedeli. Zjutraj je bil v hiši slab zrak, odpirali smo okna, a nikakor nismo mogli zadovoljivo prezračiti, pa še energijsko potratno je bilo.«

Hiša brez emisij

Gradnja takšne hiše skupaj s sistemom Solinterra je po Dulčevih besedah cenovno primerljiva z gradnjo nizkoenergijske: »Sam sistem je resda malo dražji, a spet ne toliko, če upoštevamo, koliko na primer stane naložba v toplotno črpalko s pripadajočimi komponentami. Naložba se povrne s prihranki na drugih področjih. V našem primeru, denimo, ni treba po petnajstih ali dvajsetih letih menjati oljnega kotla ali toplotne črpalke, zaradi iztrošenosti bo treba nekoč zamenjati le obtočne črpalke, zelo kakovostne pa dobimo že za 100 do 150 evrov. Če bi začela puščati kakšna cev, bi preprosto zaprli dovod vode vanjo, pod hišo smo nam­reč razpeljali čisto preveč cevi.« Sogovornik se pošali, da se le naložba v mikro sončno elektrarno na strehi ne bo povrnila prej kot v sto letih, a je po drugi strani dobrodošla rezerva, ki omogoča neodvisnost od električnega omrežja. Končno ceno gradnje je znižal tudi tako, da se je odločil za dvoslojna, in ne trislojna okna, vgrajena pa so na klasični način. »Preprosto nisem videl raz­loga za trislojno zasteklitev in vgradnjo po smernicah RAL, ker sem vedel, da bo hiša porabila zelo malo energije. Že s tem sem prihranil od 5000 do 6000 evrov,« svojo odločitev utemelji sogovornik in doda, da bi lahko vgradil tudi kakšen centimeter manj toplotne izolacije, pa temperatura v hiši ne bi bila nič drugačna, a po drugi strani tudi končna cena ne bi bila veliko nižja, saj sama toplotna izolacija v celotni naložbi ne predstavlja tako velikega zneska.