Minimalna energijska učinkovitost se po Puresu dokazuje z maksimalnim dovoljenim koeficientom specifičnih transmisijskih toplotnih izgub skozi površino toplotnega ovoja stavbe, pojasnjuje Maja Menart iz podjetja Proins, strojne inštalacije. Koeficient je odvisen od lokacije objekta, zasnove ter razmerja med površino oken in površino toplotnega ovoja stavbe. To pomeni, da je minimalna energijska učinkovitost za različne stavbe različna, zato je po njenih besedah »raztegljiv« tudi pojem nizkoenergijske hiše. V manj strogih okoliščinah bi hišo lahko imeli za nizkoenergijsko, če bi bila specifična raba toplote za ogrevanje v energijskem razredu C, torej pod 60 kWh na kvadratni meter uporabne površine, kot dobro nizkoenergijsko pa tisto, ki ima v razmerah referenčne klime to vrednost pod 30 kWh/m², pravi sogovornica.

Letna raba energije za ogrevanje stavb je torej po Puresu – glede na lego in mikroklimatske razmere – omejena na približno 40 kWh kWh/m². Zahteve Eko sklada so še strožje, saj mora graditelj, če želi pridobiti nepovratna sredstva za gradnjo nizkoenergijske hiše, na primer, to že zdaj zasnovati tako, da za ogrevanje ne bo potrebovala več kot 25 kWh/m². Javni okoljski sklad je sicer v letih 2011 in 2012 prejel 132 vlog graditeljev za gradnjo pasivnih hiš in 195 za gradnjo nizkoenergijskih. Za gradnjo prvih so v omenjenem obdobju razdelili 1.095.914 evrov nepovratnih sredstev (za 67 naložb), za gradnjo drugih pa 1.174.899 evrov (za 127 naložb). Poudarjajo, da ko gre za vloge in nakazila v določenem obdobju, večinoma ne gre za iste naložbe, saj nekatere prejete vloge sploh niso bile realizirane, v letu 2011 pa so bila lahko nakazana nepovratna sredstva za naložbo, ki jo je Eko sklad obravnaval leto poprej.

Tako majhno rabo energije, kot jo predpisujeta Pures oziroma Eko sklad (povprečna hiša v Sloveniji sicer za ogrevanje porabi 170 kWh/m² na leto, neizolirana 40 let stara hiša, z dotrajanimi okni z dvoslojno zasteklitvijo in zastarelim ogrevalnim sistemom pa celo 210 kWh/m²), je mogoče doseči z upoštevanjem zakonitosti sodobne energijsko varčne gradnje, o katerih smo pisali v prejšnjih junijskih številkah priloge Deloindom. Poleg pravilne orientiranosti hiše na parceli z velikimi zastekljenimi površinami na južno stran in manjšimi na severno je treba poskrbeti za ustrezno debel toplotni ovoj oboda hiše, vgraditi stavbno pohištvo s trojno zasteklitvijo z visoko toplotno izolativnostjo, sodoben ogrevalni sistem z visokimi izkoristki in učinkovit sistem prezračevanja z izkoriščanjem toplote odpadnega zraka.

Energijsko učinkovito z obnovljivimi viri

Investitorji se pri novogradnjah praviloma odločijo za nizkotemperaturno ploskovno gretje, saj so zaradi dobrega toplotnega ovoja in kakovostnega stavbnega pohištva potrebe po toploti v hiši manjše in jih lahko pokrijemo z nizkotemperaturnim ogrevalnim sistemom. Največkrat je to talno gretje. Cevi klasičnega talnega gretja se lahko vgradijo na mrežo in zalijejo s plastjo mokrega estriha, lahko pa se vgrajujejo na posebnih sistemskih ploščah s čepi ali brez njih in nato zalijejo z estrihom.

Talno gretje lahko, če poleti potrebujemo več hladu, povežemo s stropnim sistemom. Stropni sistem je sicer smiselno kombinirati bodisi s talnim bodisi s stenskim gretjem, če gre za hišo z večjimi potrebami po toploti. Stensko gretje bo kot samostojno ogrevanje zadostovalo v dobro toplotno izoliranih hišah, v pritličju pa ga je kljub izolaciji talne plošče priporočljivo kombinirati s talnim.

Ploskovno ogrevanje, pri katerem je medij prenosa toplote voda v ceveh ali ploščah, je najbolj učinkovito v kombinaciji z ogrevalnimi napravami, ki izkoriščajo enega izmed obnovljivih virov energije. To je lahko toplot­na črpalka, solarni sistem ali specialni kotel na lesno biomaso, lahko se odločimo tudi za kondenzacijski kotel.

Koliko končne energije za ogrevanje (in hlajenje) bo pridobljene iz obnovljivih virov, je odvisno od danosti na parceli, razpoložljivosti virov pa tudi od ekološke ozaveščenosti graditelja, vsekakor pa mora biti v skladu z zahtevami pravilnika o učinkoviti rabi energije v stavbah tako pridobljenih najmanj 25 odstotkov energije. Eko sklad je v letih 2011 in 2012 največ nepovratnih sredstev razdelil za naložbe (v novogradnjah in obstoječih hišah) v ogrevanje z lesno biomaso, in sicer 7.381.979 evrov za 4809 ukrepov, za naložbe v toplotne črpalke za ogrevanje pa je bilo za 2454 ukrepov izplačanih 4.038.161 evrov.

Uporaba različnih virov energije, bodisi da gre za kombinacijo fosilnega energenta in obnovljivega vira bodisi kombinacijo različnih obnovljivih virov energije, je smiselna, če preskrba z osnovnim energijskim virom ni zanesljiva ali če zgolj z enim ni mogoče v celoti pokriti vseh potreb po energiji, pojasnjuje Menartova. Zelo pogosta in po njenem mnenju dobra izbira je uporaba toplotne črpalke zrak/voda za pripravo tople sanitarne vode in katerega koli drugega vira za ogrevanje prostorov. Zaradi zelo dostopne cene (brez upoštevanja subvencij Eko sklada je treba zanjo odšteti okrog 1500 evrov) so sanitarne toplotne črpalke konkurenčne tudi sprejemnikom sončne energije, za katere je treba (brez upoštevanja subvencij) odšteti najmanj 3000 evrov.

Na osojnih legah z za slovenske razmere nadpovprečno količino sončnega obsevanja je lahko učinkovita tudi kombinacija sprejem­nikov sončne energije v povezavi s katerim koli drugim klasičnim virom, nadaljuje sogovornica, medtem ko so preostale kombinacije odvisne od konkretnih okoliščin in velja o njihovi uporabi dobro razmisliti. Pri tem sta pomembni tako odločitev glede samega dodatnega vira kot vračilna doba naložbe.

Ogrevalne naprave manjše moči

V dobro toplotno izolirano hišo lahko vgradimo ogrevalno napravo z manjšo močjo. Za 150 kvadratnih metrov veliko hišo z letno porabo energije okrog 40 kWh na kvadrat­ni meter uporabne površine, na primer, zadošča že naprava z močjo 7,5 kW. Ker pa ista naprava pogosto ogreva tudi sanitarno vodo, se zaradi hitrejše priprave tople vode vgrajujejo nekoliko močnejše, a ne več kot 15-kilovatne.

Načrtovanje ogrevalnega sistema je vsekakor treba prepustiti strokovnjaku – projektantu, ki bo pri tem upošteval želje investitorja, značilnosti hiše, klimatske razmere na parceli in razpoložljive vire energije. Maja Menart poudarja, da mora biti projektant strokovno usposobljen in hkrati seznanjen s čim več novostmi, ki jih prinaša trg. Predvsem mora dobro in natančno preveriti vse okoliščine, ki vplivajo na rabo energije, in pri tem prevzeti tudi vlogo svetovalca – ne le za strojne inštalacije, temveč tudi za vse, kar je povezano z gradbeno fiziko, pravi sogovornica in nadaljuje, da pri izboru ogrevalnih naprav, napeljav in sistemov ne gre pretiravati, saj cena investicije še ne dokazuje kakovosti projektantske rešitve. Vsekakor je zelo pomembno preveriti tudi stroške obratovanja in vzdrževanja projektirane opreme.

Brez prezračevanja ne gre

Za ogrevanje nizkoenergijske hiše, ki porabi manj kot 25 kWh na kvadratni meter uporabne površine, zadostuje tudi toplotna črpalka zrak/voda v povezavi s prezračevalnim sistemom z rekuperacijo. Stroški za električno energijo, ki jo za delovanje porabi toplotna črpalka, niso veliki – bralka iz Novega mesta pravi, da v zadnji ogrevalni sezoni znesek na računu za elektriko (z vsemi porabniki elekt­rične energije v hiši) ni bil nikoli višji od 100 evrov. Povsod v hiši imajo talno gretje in vgrajen prezračevalni sistem z rekuperacijo toplote.

Prezračevalni sistem je zaradi odličnega tes­njenja energijsko varčnega stavbnega pohištva in dejstva, da so sodobno grajeni objekti zaradi čim manjših toplotnih izgub zasnovani kar se da zrakotesno, nujen. Le tako bomo namreč zagotovili zadostno izmenjavo zraka v prostorih in se izognili ne samo slabemu zraku, ampak tudi težavam, ki jih povzroča čezmerna vlaga. V zadnjih letih se je spremenil tudi način bivanja ljudi, saj vse manj časa preživimo na prostem, pravi Menartova, to pa povečuje količino vlage, škodljivih snovi in neprijetnih vonjav v prostorih, lahko celo do stopnje, da bivanje v njih ni več samo škod­ljivo, temveč celo nevarno. S prezračevalno napravo z učinkovitim vračanjem toplote iz odpadnega zraka se lahko tem težavam izognemo. Trditve, da občasno naravno prezračevanje v celoti nadomesti mehansko prezračevanje, ne zdržijo nobene resne kritike, opozarja sogovornica, ne nazadnje je besedna zveza »sindrom bolnih stavb« nastala prav zaradi neustrezno prezračevanih prostorov.

Sanitarni in tehnični predpisi določajo, da je treba za zdrave in ugodne razmere v bivalnih prostorih vsako uro zagotoviti 0,7 izmenjave zraka oziroma zamenjati 70 odstotkov vsega zraka. Vsako uro bi torej morali vsaj za deset minut narediti prepih, kar pa je pravzaprav nemogoče – bodisi zato, ker nas ni doma, bodisi zato, ker nimamo časa, predvsem pa je pogosto odpiranje oken pozimi neprijetno in energijsko potratno.

Prezračevalni sistem je nujen v pasivnih hišah, medtem ko je odločitev o njegovi vgradnji v nizkoenergijsko hišo prepuščena investitorju; nujna je le, če želi pridobiti nepovratna sredstva Eko sklada. V letih 2011 in 2012 je ta za 757 odobrenih vlog za vgradnjo prezračevanja z rekuperacijo graditeljem razdelil 1.743.405 evrov nepovratnih sredstev.

Za prezračevalni sistem je treba odšteti približno 7500 evrov. Če upoštevamo, da je povprečna cena novogradnje 150.000 evrov, to pomeni le pet odstotkov celotne naložbe, pravi Maja Menart, kar glede na zagotovljeno kakovost bivanja ni veliko.