Že v šestnajstem stoletju so ugotovili, da uporaba pripravkov iz pegastega badlja (Silybum marianum L. Gaertn.) ugodno vpliva na jetra. Zdaj kot drogo za izdelavo zdravilnih pripravkov uporabljamo plod pegastega badlja, ki mu odstranimo kodeljico (papus). Plod je dolg šest do sedem milimetrov in širok tri milimetre, ima pa svetlečo se, črno rjavo do sivkasto semensko ovojnico. Vonj sveže zmletih semen spominja na kakav.

Plod vsebuje zmes učinkovin flavolignanov, ki jo imenujemo, izpeljano iz latinskega imena rastline, silimarin. Ta je sestavljen iz štirih podobnih učinkovin, silibinina, izosilibinina, silidianina in silikristina. Poleg teh učinkovin, ki jih je od 2 do 3 odstotke, vsebuje še od 15 do 30 odstotkov maščobnih olj in od 20 do 30 odstotkov beljakovin. Največja koncentracija silimarina je prav v beljakovinski plasti semenske ovojnice.

Brez neželenih stranskih učinkov

Zelo pomembna lastnost učinkovin v plodu pegastega badlja je ta, da tudi pri prevelikem odmerjanju ne povzročajo neželenih učinkov, razen blagih prebavnih motenj. Velja za eno najvarnejših zdravilnih rastlin.

Pegasti badelj je ena redkih zdravilnih rastlin, ki jih lahko uporabljamo za lajšanje težav pri boleznih jeter. Flavonoidi, med katere spadajo flavolignani, v rastlinah opravljajo tudi varovalno vlogo. Kot antioksidanti jih varujejo pred prostimi radikali, ki nastajajo pod vplivom ultravijoličnih žarkov.

Že pred štiridesetimi leti so s poskusi na živalih ugotovili, da pripravki iz pegastega bad lja, ki so jih dajali podganam preventivno, preprečujejo škodljive učinke snovi, kot so ogljikov tetraklorid, galaktozamin in tioacetamid, na jetrne celice. Z dajanjem takih pripravkov so prav tako preprečili neželene učinke nekaterih zdravil na jetra. Leta 1980 pa so ugotovili, da silimarin ne učinkuje le preventivno, temveč tudi pospešuje obnovo jetrnih celic in zdravljenje jeter po poškodbah zaradi virusnih okužb in strupenih snovi. Zdaj vemo, da silimarin učinkuje antioksidativno, preprečuje vstop strupenih snovi v celice in pripomore k obnovi poškodovanih celic.

Antioksidant

Flavonoidi lovijo proste radikale in preprečujejo poškodbe jetrnih celic zaradi snovi, ki pri presnovi v jetrih povzročajo nastanek prostih radikalov. Takšen primer so topila iz skupine kloriranih ogljikovodikov, s katerimi se pogosto srečamo v kemičnih čistilnicah in v industriji barv in lakov. Silimarin menda tudi varuje jetrne celice pri tako imenovanem oksidativnem stresu, stanju, pri katerem se močno poveča tvorba kisikovih prostih radikalov. Med snovmi, ki tak stres povzročijo, so poleg že omenjenih kloriranih ogljikovodikov še alkohol ter zelo znan in uporabljan analgetik in antipiretik paracetamol. Paracetamol je učinkovito in varno zdravilo, ki ga vsak dan uporabljamo za lajšanje različnih bolečin in povišane telesne temperature, pri veliki prekoračitvi odmerka pa lahko povzroči poškodbo jeter.

Zdravljenje pri zastrupitvi z zeleno mušnico

Silimarin stabilizira membrano jetrnih celic in preprečuje vstop strupenih snovi v celico. Tu so bile najbolj zanimive raziskave na poskusnih živalih, s katerimi so ugotovili, da silimarin prepreči vstop smrtno nevarnih beljakovin iz zelene mušnice (amanitin, faloidin) v jetrne celice in njihov strupeni učinek. Zaščitno delovanje pa je močno odvisno od časa dajanja. Najboljši je bil, če so silimarin dali poskusnim živalim pred »obrokom« zelene mušnice, kar seveda v praksi ni mogoče. Sicer pa je bila učinkovitost močno odvisna od časa, ki je minil od zaužitja strupa, in od načina dajanja. Rezultati teh poskusov so silno pomembni tudi za ljudi, saj so zastrupitve z gobami pogoste. Poleg zelene mušnice vsebujejo podobne strupe tudi nekatere druge vrste gob, na primer kučmice (Galerina) in nekateri dežnički (Lepiota). Zelena mušnica je povzročala hude zastrupit ve že pred davnimi stoletji in je nevarna in aktualna še danes. Intravensko dajanje pripravkov iz silimarina je običajna praksa poleg drugih ukrepov pri zastrupitvi z zeleno mušnico ali drugimi glivami, ki povzročijo faloidinski sindrom. Tu je še posebno pomembno, da takšen pripravek damo čimprej. Izida zdravljenja žal ne moremo napovedati, po izkušnjah in nekaterih retrospektivnih raziskavah pa je dajanje silimarina oziroma silibinina v obliki infuzije smiselno. Znaki zastrupitve z amanitinom oziroma faloidinom nastopijo šele šest do 24 ur po zaužitju strupene glive. Takrat se pojavi bolečina v trebušnem predelu, hudo bruhanje, driska in vročina. Sledi dehidracija in izguba elektrolitov, v urinu in blatu je kri. Po dnevu ali dveh ti gastrointestinalni znaki nekoliko izzvenijo, pojavi se navidezno izboljšanje. Potem pa se nenadoma pokažejo znaki hude poškodbe jeter in ledvic, ki vodijo v komo in smrt. Zastrupitev zdravijo s penicilinom in dajanjem silibinina, glavne sestavine zmesi silimarina. Po dostopnih podatkih se je smrt nost pri zastrupitvi z zeleno mušnico po uvedbi zdravljenja s silibininom zmanjšala. Silimarin oziroma silibinin je domnevno uporaben tudi pri zdravljenju oziroma zaščiti jetrnih celic pri jemanju nekaterih zdravil, zlasti tuberkulostatikov, vendar so na voljo zgolj podatki iz posameznih primerov, ne pa kontrolirane raziskave.

Obnavlja jetrne celice

Silimarin pospešuje sintezo beljakovin v jetrnih celicah in pripomore k obnovi poškodovanih celic. Domnevajo, da je ta učinek pomemben pri zdravljenju poškodb jeter zaradi nekaterih strupov. Raziskovali so tudi vpliv silimarina na okrevanje po boleznih jeter, kot je virusni hepatitis. Tu je na voljo le nekaj kliničnih raziskav, ki pa niso dovolj kakovostne, da bi lahko z gotovostjo trdili, da ima jemanje silimarina v tem primeru pozitiven učinek. Kljub temu so empirične izkušnje pozitivne in zdravniki svetujejo jemanje silimarina pri okrevanju po prebolelem virusnem hepatitisu.

V našem okolju, ki je naklonjeno uživanju alkohola, so pogosta obolenja jeter, ki jih povzroči kronično uživanje alkohola. Tudi pri teh bolnikih so izvedli nekaj dvojno slepih in skrbno kontroliranih raziskav, precej raziskav pa je bilo manj skrbno nadzorovanih. Ugotovili so, da je jemanje silimarina v primerjavi s placebom izboljšalo nekatere dejavnike, kot so vrednosti jetrnih encimov v krvi, ki so v primeru takšne jetrne bolezni povečane. Izboljšanje je bilo vidno tudi pri histološkem pregledu jetrnega tkiva. Pri drugih raziskavah, kjer so opazovali še subjektivne znake, je bilo izboljšanje po jemanju silimarina opazno. Končna posledica kroničnega uživanja alkohola je jetrna ciroza, kar pomeni, da v jetrnih celicah začne nastajati vezivno tkivo. Funkcionalna sposobnost jeter se tako zmanjšuje, dokler ne odpovedo. Ugotovili so, da so bili rezultati pri jemanju silimarina pri jetrni bolezni zaradi alkohola slabi, če bolniki niso opustili pitja.

Tu je zato zelo pomembno poudariti, da jemanje silimarina ni smiselno, če bolnik še vedno uživa alkohol – izboljšanja ne bo. Pogosto so bili rezultati raziskav slabi zato, ker je bilo alkoholike težko prepričati, da so redno jemali silimarin. Zgodilo se je tudi, da so imeli še virusni hepatitis, ki je dodatno prizadel jetra, ali pa so silimarin jemali prekratek čas.

Načeloma za zdravljenje s pripravki iz pegastega badlja velja, da jih je treba jemati v ustreznem odmerku, v začetku zdravljenja med 420 in 450 mg silimarina na dan, v preventivi in kot vzdrževalni odmerek pa med 200 in 250 mg na dan. Preventivno jemanje je potrebno ves čas izpostavljenosti snovem, ki so strupene za jetra, če pa gre za okrevanje po boleznih jeter ali zastrupitvah, lahko traja nekaj mesecev ali celo let. V eni izmed kliničnih raziskav so bolniki s cirozo jeter jemali silimarin štiri leta. Jemanje silimarina pri cirozi je utemeljeno.

Za konec še nekaj praktičnih napotkov. Silimarin je slabo topen v vodi, zato je najbolj priporočljivo uživati tablete ali kapsule, ki vsebujejo ekstrakt iz plodu pegastega badlja. Čaj je manj učinkovit od takšnega pripravka, zato v tako imenovanih čajih za jetra kombinirajo pegasti badelj z drugimi zdravilnimi rastlinami, kot so regrat, artičoka, rman, tudi krhlika in sena.

Poleg tega je pomembno zapisati, da se v tem prispevku omenjeni učinki nanašajo na podatke, pridobljene s preizkušanjem pripravkov, ki so vsebovali izključno eno sestavino – izvleček iz pegastega badlja. Pred vsakim jemanjem silimarina oziroma pripravkov iz pegastega badlja se moramo posvetovati z zdravnikom, saj je treba zdravljenje spremljati z ustreznimi preiskavami funkcije jeter.