Sistemski pesticidi so najbolj razširjena oblika insekticidov v svetu, uporabljamo pa jih tudi v gospodinjstvih za zatiranje bolh naših ljubljenčkov. Od običajnih se razlikujejo po tem, da ne ostanejo na površini tretiranega semena oziroma rastline, ampak se zažrejo v vse pore rastline (od listov, cveta, korenin do stebla in nektarja). Toksini pa v zemlji ostanejo več mesecev ali celo let, da »varujejo« rastlino ves čas. Tako so vplivi sistemskih pesticidov opazni tudi zunaj območij, kjer jih uporabljajo, in tudi na drugih organizmih.

Prav to je ugotovila skupina neodvisnih znanstvenikov, ki je v okviru iniciative Task Force on Systemic Pesticides izvedla štiriletno analizo Worldwide Integrated Assessment (WIA), v okviru katere so pregledali obstoječo literaturo o vplivu sistemskih pesticidov. Ugotovili so, da neonikotinoidi zelo škodijo medonosnim čebelam in drugim opraševalcem, kot so metulji, ter številnim nevretenčarjem (deževniki) in vretenčarjem (ptice).

Škodljivi že v majhnih količinah

Neonikotinoidi delujejo na živčni sistem in so škodljivi že v majhnih količinah. Toksičnost se povečuje s trajanjem izpostavljenosti. Kronične okvare so lahko oslabljen občutek za vonj in spomin, zmanjšana plodnost, spremenjene prehranjevalne navade in zmanjšanje vnosa hrane skupaj z zmanjšano pašo čebel, zmanjšano »tunelsko« vedenje pri deževnikih, težave pri letenju in večja dovzetnost za bolezni.

Eden ključnih avtorjev študije dr. Jean-Marc Bonmatin iz Nacionalnega centra za znanstveno raziskovanje v Franciji pravi: »Daleč od varovanja pridelave hrane – neonikotinoidi so grožnja infrastrukturi, ki pridelavo hrane omogoča, saj ogrožajo opraševalce, habitatne inženirje in naravne zatiralce škodljivcev.«

Zakaj so najbolj ogroženi prav deževniki in kako strupi pristanejo tudi v morju, preberite v petkovi tiskani izdaji Dela ali na www.delo.si.