Hiša stoji na prvi pogled sredi, pravzaprav na vrhu kraja, z zadnjega dvorišča pa se da po terasah spustiti na dno dolinice in čez potoček na drugo stran. Pogled na nasprotni breg razkrije še neobdelan, delno zaraščen teren, kakšni so po Vipavskem marsikje na novo zasajeni z vinogradi. A Marjanu Mozetiču se po upokojitvi ni zdelo, da bi podedovano rodovitno zemljo, ki jo je večinoma očistil dreves in ki ni bila nikdar gnojena z mineralnimi gnojili, pustil neobdelano ali jo namenil vinogradu, ki v konvencionalni pridelavi potrebuje nešteto škropljenj. Želel si je nekaj več, do narave in ljudi prijazno kmetovanje. Ekološke ali biodinamične pridelave kivija na Vipavskem pred trinajstimi leti še bilo, povpraševanje pa precejšnje – in tako se je ob podpori vseh družinskih članov, tudi odraslih sinov in njihovih otrok, odločil za nasad kivija, kakijev in jablan, ki bi jih gojil po biodinamičnih načelih. K odločitvi prav za kivi ga je spodbudilo še spoznavanje postopkov biodinamične pridelave v društvu za bio­dinamično gospodarjenje Ajda Goriška.

Kivi je zelo velik porabnik vode

A gojenje kivija, ki je zelo velik porabnik vode – od cvetenja naprej je ena rastlina v času brez padavin popije tudi 150 litrov na dan –, se ne bi stroškovno izšlo, če ne bi bili ob pomoči radiestezista na parceli štiri metre in pol pod površjem našli vodnega izvira, ki ga je omenjalo izročilo prejšnjih generacij. Vodo prečrpavajo v rezervoar ob hiši s 25 kubičnimi metri prostornine, kolikor še ravno zadostuje za eno poletno zalivanje nasada 200 kivijev. A voda je Marjanu del načrtov tudi prekrižala. Drevesa kakija, jablane in vrsto kivija na dnu dolinice je moral vreči ven, saj se je pokazalo, da je talnica previsoka. Na tem delu bodo uredili drenažo in z nasutjem precejšnje količine zemlje, ki je ostala od izkopa za novogradnjo starejšega sina, naredili blago brežino. »Talna voda bi bila za drevesa smrt, nikamor niso napredovala, za povrhu sem ugotovil, da meni ljube sorte jablan, ki sem jih nasadil (pink lady, fuji in gala), potrebujejo izredno veliko zaščite proti škrlupu in niso primerne za biodinamično pridelavo.« Nadomestil jih bo z novo generacijo proti škrlupu odpornih sort.

Zbližanje z biodinamiko je bilo pravzaprav logična posledica njegovih želja po prijaz­nem kmetovanju in izročila staršev in starih staršev, ki je temeljilo na uporabi hlevskega gnoja, le biodinamičnih preparatov ni poznalo. Še njegov oče je v vinogradu gnojil le z njim, za zaščito trt pred peronosporo pa uporabljal modro galico, »vedrjul«, kakor pravijo Primorci, in malo apna za apneno žvepleno brozgo, ki sta sprejemljivi tudi v ekološki in njeni nadgradnji biodinamični pridelavi. Množična uporaba mineralnih gnojil je prišla šele pred nekaj desetletji. »Nasad kivija bi bilo najlaže pognojiti z nekaj sto kilogrami mineralnih gnojil in travo v pasu pod rastlinami poškropiti s herbicidom, a tega nisem hotel. Osnova našega gnojenja je kompost, ki ga raztresemo jeseni po obiranju pridelka. Drugače pa rastline v nasadih pogosto škropim z biodinamičnimi preparati in zeliščnimi čaji, ki jih krepijo in ščitijo. Prejšnji teden, ob polni luni, sem denimo škropil s presličnim čajem, ki pomaga, da se glivice zadržijo v zemlji, kjer so koristne, ne silijo ven na rastline, kjer povzročajo same težave.« Škropljenje se vedno opravi ob priporočenih dnevih in urah – v biodinamiki se nič ne dela na pamet –, tudi če dežuje. »Se je že zgodilo, da so ljudje prišli k moji ženi in jo spraševali, ali je z Marjanom vse v redu, ko so me v dežju videli škropiti.« Tudi kamilični čaj je preventiva pred rastlinskimi glivičnimi boleznimi. Ker kamilice vsebujejo baker, kot modra galica ali drugi bakrovi pripravki, pravi gospodar, teh ne uporablja več.

Kompost zori tri leta

Ob ograji zemljišča v dolinici si ogledamo tri podolgovate dolge kupe komposta, pokrite s slamo, da se ne izsušijo, S strani jih bodo čez čas senčile še pred kratkim nasajene leske. V njih hlevski gnoj, ki ga pripeljejo od biodinamičnega živinorejca na Banjški planoti in mu dodajo kompostne preparate koprive, rman, kamilice, regrat in hrastovo lubje, zori tri leta, preden ga uporabijo.

Na koncu ene od teras se ustavimo pri lesenem sodu, do treh četrtin zakopanem v zemljo. Ko Marjan odmakne pokrov, se na črni vsebini zlato zasveti mlad slepec. »Ven, prijateljček,« ga nežno vrže v travo in v pesti stisne prhko »zemljico« z dna. Gnoj po Mariji Thun. Kravjek mlade krave, ki je vsaj dvakrat telila, cepljen s kompostnimi preparati, zori več mesecev. Ko je nared, ima duh po sveži zemlji. Za škropivo ga gre četrt kilograma na sto litrov vode, v kateri se dinamizira, eno uro meša. Ker izboljšuje strukturo zemlje in nastajanje humusa, ga uporabijo po mulčenju (košenju) trave na terasah. V biodinamiki morajo biti namreč tla pod kivijem vedno zatravljena, da so plitve korenine zaščitene, a redno mulčena. Nasprotno pa na brežinah med terasami vetrič boža visoke trave in ziba pisane koške cvetic. Pa vse belo je pri tleh od cvetov divjega jagodnjaka. Sem je Marjan vrgel »smetje«, ki si ga je na neki kmetiji priskrbel, ko so čistili izpraznjen skedenj. O raznolikosti semena v njem priča združba travniških rastlin. »Brežin ne kosimo, saj dajejo domovanje koristnim žuželkam. Brez njih in čebel ni v biodinamiki nič.«

Ob sadovnjaku za domačo rabo je sin David uredil čebelnjak z nakladnimi panji. Čeprav se inženir računalništva čebelam lahko posveti šele po službi v šempetrski Letriki, ga je čebelarjenje čisto potegnilo. »Nenehnega učenja je tu še veliko več kot pri biodinamiki,« komentira dosedanje izkušnje. Pravzaprav si ne predstavljam čisto dobro, kako je z biodinamičnim čebelarjenjem, ko pa paša v takšnem okolju ne more biti nadzorovana, pravim. »V takšnem okolju seveda ni mogoče govoriti o biodinamičnem ali ekološkem medu. Znotraj trikilometrskega radija, v katerem čebele letijo na pašo, so namreč tudi intenzivni sadovnjaki, kjer uporabljajo konvencionalna zaščitna sredstva. Zato tu niti ne moreš pridobiti biodinamičnega certifikata, se pa trudiš čebelje družine zdraviti proti zajedavski varoji z naravnimi zdravili, kakršni sta mravljinčna in oksalna kislina, in timijanovim oljem,« pravi David. Oče ga sicer predstavi, da je še bolj zagrizen biodinamik kot on sam.

Potem ko se je Marjan Mozetič o pripravi in uporabi biodinamičnih preparatov učil od drugih članov društva Ajda Goriška (vseh je kakšnih 190, približno pet pa se jih ukvarja s pridelavo za trg), po trinajstih letih svoje izkušnje na tečajih tudi sam prenaša na druge. Ne samo o uporabi preparatov, tudi o izkuš­njah s kivijem predava. Sam se je največ o biodinamični pridelavi kivija naučil od italijanskega kolega iz bližine Gardskega jezera, ki ima tridesetkrat večji nasad.

»Vse kaže, da živalim biodinamični preparati in zeliščni čaji, uporabljeni v nasadih in na njivi, na moč dišijo, ker kar drvijo sem,« reče Marjan. Nekoč mu je sin v toplice sporočil, da so divji prašiči skopali njivo krompirja in preorali vse terase kivija, prav do vrha. Letina krompirja je šla, korenine aktinidije pa so ostale na srečo nepoškodovane. So pa zdaj vse obdelovalne površine čisto pri tleh obdane z električnim pastirjem – navadni ograji so divji prašiči kos, saj pod njo skopljejo jarke. A zaščito imajo urejeno tako, da druge živali vseeno najdejo pot v sadovnjak, poleg mačk, ki pridno lovijo voluharje, so nujni sadjarjevi in vinogradnikovi prijatelji še jež, krastača in črnica, ki lovi male glodavce.

Proti koncu obhoda se ustavimo pri obhiš­nem sadovnjaku, v katerem so vsa drevesa nizka, mlade češnje, marelice in druga sad­na drevesa imajo odprto kotlasto obliko in poganjke z vrvicami upognjene v idealen položaj. Na robu terase pa se vseeno bohoti večmetrski kaki s čudovito krošnjo. »Držim se načela, da naj bo sadno drevje visoko toliko, da ves pridelek oberemo s tal, o temle kakiju pa ne odločam sam, temveč vnuk.« Vnuka imata svoja drevesa, svoj pridelek in od njega svoj denar, na kmetiji pa sta nonu kar naprej za petami, zato upa, da jima predaja tudi vrednote, povezane z obdelovan­jem zemlje.