Na desetine, pravzaprav na stotine razlogov je, ki nas vabijo k sajenju, gojenju, predvsem pa občudovanju čebulnic in gomoljnic. Nekatere so cenjene zaradi vonja, druge imajo lepo listje, pa vendar so cvetovi in njihove barve tisti, ki nas prevzamejo vsako leto znova ter v nas budijo pričakovanja. Spomladi cvetijo tudi v tistih kotičkih, kamor sonce navadno ne seže, mnogi pa se zanje odločijo zato, ker je gojenje sila preprosto in nezahtevno ter uspeh tako rekoč zagotovljen.

Najlepše učinke dosežemo, če jih sadimo njihovemu značaju primerno; divje oblike spadajo na naravna območja vrta, na obrobek drevnin ali skalnjak; vzgojene oblike pa so najlepše na gredah in obrobkih. Vse čebulnice imajo močno razvit samozadosten sistem, ki jim omogoča, da shranijo hranilne snovi in si tako zagotovijo razvoj tudi v naslednji sezoni. To naredijo, ko njihovi cvetovi dokončno ovenijo in imajo listi nalogo, da obnovijo porabljene zaloge. Podzemne čebulice si morajo nabrati predvsem sladkorje in škrob, snovi, ki jih potrebujejo za naslednje leto. Ravno zato je tako pomembno, da nas roke spomladi ne srbijo preveč in listov po cvetenju ne porežemo, dokler povsem ne odmro ali se posušijo. Ker čebulnice potem nad zemljo odmro, potrebujejo sosede, ki jih bodo prerasli.

Prve spomladanske zaplate barv, ki jih sestavljajo kimajoči zvončki, zlata sončeca jaric, pa modre iskrice hrušic in navadnega jetrnika, nenavadni pasji zob, nežne vetrnice in druge, imajo na vrtu prav poseben položaj in pri njih niti ne pomislimo, da bi jih barvno usklajevali ali jih kako drugače podrejali pravilom vrtnega oblikovanja. Uporabimo jih za zaraščanje pod drevninami, in če se dobro počutijo, kmalu tvorijo goste preproge barv, kakor da bi se zavedale, da je njihova moč v številčnosti, ne v njihovi velikosti.

Ko pa pride marec in se večina zgodaj cvetočih rastlin poslavlja, nastopijo druge, še barvitejše gomoljnice in čebulnice, med katerimi na gredah izstopajo močne barve nezahtevnih lepotic narcis in bolj muhastih tulipanov. Oboji se dobro počutijo v družbi trajnic, pa tudi dvoletnic, kot so zlati šeboj, spominčice, šebenik ali marjetice.

Žafran

Je izvrstna okrasna rastlina za skalnjak, primeren pa je tudi za okrasno siljenje. Morda je zaradi pogostosti, saj pomladanski žafran (Crocus vernus) raste skoraj na vsakem travniku ali sadovnjaku, deležen premalo pozornosti. Le malokdo ve, da pri nas rasteta še dve vrsti, lepši in zanimivejši, vendar redkejši in malo znani. To sta progasti in beli žafran.

Sorodnik pomladanskega žafrana, pravi žafran (Crocus sativus), ki cveti jeseni, je bil že v antiki simbol bogastva. Kar seveda ni čudno, če vemo, da je za kilogram žafranovih brazd, iz katerih pridobivajo barvilo, potrebnih sto dvajset do dvesto tisoč cvetov. So pa v stari Grčiji cvetove pomladanskega žafrana vpletali v poročne vence in z njimi krasili posteljo novoporočenega para, da bi jima prinesli srečo, izobilje in blagoslov bogov. Mitološko izročilo o nastanku krokusa ni enotno. Po eni izmed zelo zanimivih različic je bila ljubezen med mladeničem z imenom Krokos in nimfo Smilaks tako neizmerna, da so ju bogovi za kazen spremenili v cvetici, ki cvetita v različnih letnih časih.

Anemona ali vetrnica

Občudujemo jo lahko tako v naravi kot na vrtovih, kjer najbolj uživa, z redkimi izjemami, na polsenčnih mestih. Spada med zlatičnice, njena barva cvetov pa sega vse od bele do različnih odtenkov rdeče, modre in rumene. Cvet sestavlja poljubno število cvetnih lističev, podpira pa jih zelena čaša pod njimi. V naših gozdovih in gorskih travnikih rastejo spomladi cvetoče, v vročih in suhih razmerah uspevajo sredozemske in srednjeazijske vrste, ki cvetijo spomladi ali zgodaj poleti, jeseni pa nas razveseljujejo jesenske anemone oziroma japonske jesenske vetrnice.

Anemona je ime najverjetneje dobila po vetru (gr. anemos), ki hitro osmuka cvetne lističe te nežne cvetice. Od nekdaj je podoba nežnosti, miline, mladostne lepote, pa tudi simbol minljivosti, prezgodnje smrti in nestanovitnosti ljubezenske sreče. Grška boginja ljubezni Afrodita je menda iz Adonisove krvi priklicala v življenje krvavo rdeče anemone, cvetice, ki bujno cvetijo, a kratko, kakor je kratko trajala njuna prepovedana strast. Po drugi različici so iz Adonisove krvi vzklile vrtnice, anemone pa iz Afroditinih solz. Ker pa so se solze, ki jih je prelila za Adonisom, hitro posušile in je boginja ljubezni kmalu našla tolažbo v objemu drugega, je anemona znana tudi kot simbol ljubezni, ki pride in gre s pomladnim vetrom.

Primula

Primula je ime rodu iz družine jegličevk. Zapleteno? Pa saj ni pomembno botanično poimenovanje, ko se spomladi razveselimo kupčkov bledo rumenih cvetov trobentice na domačem vrtu. Švedski naravoslovec je rod krstil z imenom Primula, kar izvira iz latinskega izraza »primus« – prvi in pove, da je večina jegličev, kakor jih slovensko imenujemo, med prvimi cvetočimi znanilci pomladi. Vse vrste jegličev imajo liste v pritličnih rozetah, cvetovi pa so cevasti, zvonasti ali trobentasti in na vrhu široko razprti. Med različnimi vrstami in gojenimi sortami najdemo primerne okrasne rastline za vse vrste vrtov in rastišč; za obrobke, skalnjake, močvirske in okrasne grede. Najbolje uspevajo v prsti, za katero pa se moramo kar precej potruditi, saj mora biti vlažna in dobro odcedna, poleg tega ne smemo pozabiti na senco. Le avriklji in drugi gorski jegliči imajo radi jutranje sonce, opoldne pa senco. Do prave veljave pridejo v formalnih ureditvah, kar za druge jegliče naravnega, bolj skuštranega videza ne drži povsem.

Narcisa

Je samoumevna na vsakem spomladanskem vrtu in prava znanilka pomladi. Čas cvetenja se začne marca, traja ves april in s poznimi sortami konča maja. Zaradi nezahtevnosti jo včasih kar malo zanemarimo. Na istem mestu, brez posebne nege, lahko vztraja vrsto let, šope razsadimo šele takrat, ko prenehajo bujno cveteti, včasih celo po desetih letih. Z leti se čebulica »pogreza« globlje v zemljo, kar rasti nič ne ovira, pri obdelavi gredice pa jo tudi teže poškodujemo. Narcise so varne pred voluharji, saj se jim na daleč izogibajo, česar za veliko drugih, še posebno za tulipane, ne moremo reči.

Veliko nas pozna grški mit o nastanku te pomladne cvetice, že v starem Egiptu pa so polagali čebulice narcis v krste pokojnikov ter jim s tem zagotovili novo rojstvo in srečo v onstranstvu. Kot pomladna cvetica je simbol prebujanja in večnega obnavljanja narave. Hkrati ima tudi nasproten pomen ter simbolizira smrt in v nekaterih kulturah velja za pogrebno cvetico. V stari Grčiji so jo sadili na grobove, saj je veljala za rožo podzemlja, ki je bila posvečena njegovemu vladarju. Z njeno pomočjo je namreč ugrabil in zapeljal Demetrino hčer Kore. Ko je ta na livadi utrgala prvi cvet narcise, se je pred njo odprla zemlja, iz nje se je dvignil Had ter jo odpeljal s seboj v podzemlje. Svojo belo barvo je narcisa menda dobila od bledice užaloščene Demetre, ko je ta žalovala za svojo hčerko.

Čebulnice so imele pomembno vlogo že v daljni preteklosti, o čemer pričajo imena nekaterih slavnih osebnosti grške in rimske mitologije, ki so jih povezovali z najbolj priljubljenimi vrstami. Predvsem tistimi, ki nas razveseljujejo spomladi, naznanjajo konec zime in so simbol upanja in novega rojstva.