Mišo Kontrec je glasbenik, ki s prekmursko skupino Langa navdušuje oboževalce od blizu in daleč. Mnogi ga poznajo tudi kot velikega ljubitelja živali; spoštuje jih in ceni, hkrati pa je vzoren skrbnik psa Miška in želvice.

Mišo se je dolgo bal psov, zato je pred časom sklenil, da se bo poskušal znebiti strahu. Rešitev je našel v nakupu velikega psa z mišičastim telesom in prijetnim značajem, saj je bil prepričan, da bo stkana prijateljska vez pomagala premagati pretirano strahospoštovanje do vseh pasjih štirinožcev. Pred približno dvema letoma je iz Radelj ob Dravi domov pripeljal precej nepoznano pasmo psa (vsaj v našem okolju), tosa inu, ki izvira iz Japonske. »Vanj sem se zaljubil na prvi pogled in ni mi preostalo drugega, kakor da ga vzamem s sabo. Poimenoval sem ga Miško in mislim, da mu ime zelo lepo pristoji! Ker je bil to moj prvi pes, sem se seveda o pasmi dobro pozanimal, največ informacij pa sem dobil od gospe, od katere sem ga kupil. Moram priznati, da upoštevam vse njene nasvete, in na srečo, za zdaj z Miškom nimam nobenih težav. Prav tako se o njem veliko pogovarjam s prijateljem, ki ima enako pasmo in z njo že veliko izkušenj,« pojasni Mišo, ki se niti za trenutek ni ustrašil odgovornosti, ki jo zahteva mlad kuža. »Vedel sem, kaj kupujem, in zavedal sem se, da je treba imeti vsako žival rad, jo primerno negovati, hraniti in spoštovati.«

Miško in srajca

Predstavniki pasme tosa inu imajo čokato telo, top in kvadratast gobček s črno masko, povešena uhlja, dolg rep ter kratko in gosto dlako. V preteklosti so jih vzgojili za pasje boje, ki jih ponekod še vedno prirejajo, a potekajo pod strogimi pravili, ki ne dovoljujejo krvavega spopada. Preveč agresivne tosa inuje namreč izločijo iz vzreje in niso primerni za pasje boje, ki jim pogosto rečejo tudi ritualni obredi. V »predstavi« psi pokažejo svojo veličastnost ter premoč dokazujejo s tem, da nasprotnika čim dlje poskušajo držati na tleh. Tisti, ki drugega podre na tla in ga tam zadrži, tako pokaže svojo nadvlado in je zmagovalec. Pravila so podobna kot pri sumu, tradicionalnih japonskih rokoborbah, če je kakšen pes preveč napadalen in ugrizne, pa ga diskvalificirajo in izločijo iz nadaljnjih tekmovanj.

Dandanes se psi pasme tosa inu pogosto znajdejo v vlogi družinskih spremljevalcev, saj so odlični prijatelji in družabniki človeka. So tihi in umirjeni, zavedajo se moči, so samozavestni in zaščitniški. »Miška se marsikdo ustraši, saj je velik in močan, ampak on je naše veselje, naš ljubljenček, naš 'cartlek' … Družbo ljudi obožuje, nad psi pa ni preveč navdušen in že od daleč pokaže, da jih ne mara kaj dosti. Da bi se naučil pasjega bontona, sem ga peljal v pasjo šolo v Beltincih, kjer so mi pojasnili, kako naj ga vzgajam oziroma učim. Še vedno je včasih trmast in samosvoj, vendar drugače lepo uboga. No, res pa je, da je bil precej nagajiv v mladih letih, ko je strgal kar nekaj copat, nekoč mi je celo pred nastopom strgal srajco. Vendar mu nisem zameril, saj se je želel le igrati. Še vedno pa mu težko preprečim, da ne skače po meni, in to je edino, kar mi pri njem ni preveč všeč. Sicer je simpatičen, prijazen, priden, odlično čuva hišo. Kadar zalaja, se ga sliši po vsej vasi,« razloži sogovornik, ki še pojasni, da Miško rad jé. »Ko je lačen, me z glavo potiska v hišo in tako prosi, naj mu že končno prinesem. Lakoto si najraje poteši s piščančjim mesom, na dan poje približno tri kilograme hrane, nemalokrat mu k temu dodam še brikete. Pravijo, kakršen lastnik, takšen pes. To pri naju drži! Oba rada jeva cigansko pečenko,« se zasmeje glasbenik, ki ima doma poleg Miška še prikupno želvico.