Zadnji tedni koledarske zime so pravšnji čas, da zavihate rokave vsi tisti, ki si želite del svojega vrta nameniti sadnim drevesom. Če njihovih sadik niste posadili jeseni, lahko marca to storite le dotlej, dokler v drevesnici ne začno odganjati. Skrbneje ko boste načrtovali zasaditev, izbiro sadnih vrst, odpornih sort in zdravih sadik, več veselja boste imeli z njimi. Za tiste, ki šele vstopate v svet sadjarstva, smo pripravili pregled osnovnih pojmov in najpomembnejših postopkov, ki jih morajo poznati tudi ljubiteljski pridelovalci.

Sadna vrsta

Za botanično vrsto je značilno, da se osebki med seboj razmnožujejo, imajo plodne potomce in skupne lastnosti. Sadne vrste, ki rastejo pri nas, so razvrščene v pet skupin. Med pečkarje štejemo vrste jablano, hruško, naši, kutino in nešpljo. Koščičarji so breskev in nektarina; sliva in češplja; marelica; češnja; višnja. Skupino lupinarjev predstavljajo vrste oreh, leska, mandelj in kostanj. K jagodičju prištevamo vrste jagodo, malino, robido, kosmuljo, ribez, josto in borovnico, k južnemu sadju pa vrste oljko, kaki, figo, aktinidijo, citruse in granatno jabolko.

Sadna sorta

Sadne sorte se od drugih sort znotraj iste sadne vrste razlikujejo po barvi, okusu, velikosti plodov, rastnih razmerah, ki jim ustrezajo, in odpornosti. Pri izbiri sadnih rastlin za vrt se je priporočljivo odločiti za sadne vrste in sorte, ki so pri nas odporne proti boleznim in škodljivcem. Za primer navajamo odporne sorte jablan: topaz, dalinbel, opal, luna, rubinola, goldrush, sirius, modi, ariane, juliete ...

Sadika

Sadike sadnih dreves je v drevesnicah mogoče kupiti kot enoletne šibe, pri katerih je treba z gojitveno rezjo zbuditi razrast stranskih poganjkov, ali dve- ali triletne sadike, ki že imajo nastavljeno krošnjo. Dobra sadika ima zvezdasto razporejene korenine, na katerih ni bul, in sicer vsaj štiri glavne, debelejše, in nekaj lasastih, tankih. Od pete, kjer se podlaga razcepi v korenino, do cepljenega mesta naj bo od 20 do 30 cm. Spoj med podlago in žlahtnim delom naj bo čim bolj raven. Skupna višina sadike naj bi bila vsaj meter in pol od pete navzgor.

Sajenje

Na vrtovih naj bo sadilna jama za sadna drevesa do 60 cm globoka in do meter in pol široka. Sadimo, ko drevo miruje, tj. jeseni, po odpadanju listja, ali zgodaj spomladi, tj. februarja in marca, le pri drevescih, vzgojenih v posodah ali kontejnerjih, čas ni tako pomemben. Jeseni posajena sadika je bolje oskrbljena z vlago, zato spomladi odžene prej. Bujneje raste, ker je že dobro ukoreninjena. Slabost je nevarnost zimske pozebe. Če sadimo spomladi, ne kupujmo sadik, katerih vegetacija se je v drevesnici že začela. Na pomlad posajena drevesca moramo redno zalivati. Sadike vedno sadimo tako globoko, kakor so rasle v drevesnici. Cepljeno mesto mora biti vsaj decimeter nad tlemi, da cepljeni del ne bi mogel pognati svojih korenin, s čimer bi se izničila vloga podlage.

Opora

Vse življenje potrebujejo oporo sadna drevesa na šibko rastočih podlagah, srednje bujne podlage in sejanci pa razvijejo dovolj močan koreninski sistem, da nosijo težo pridelka. Če za oporo izberemo lesen količek, mora biti dobro impregniran, da ne preperi. Primeren je trpežen akacijev les. Če je debel, ga postavimo na južno stran, da je sadika v senci in spomladi ne odganja prezgodaj. Za oporo ob šibkih podlagah je mogoče uporabiti kovinske cevi. Drevesce naj ne bo pritisnjeno ob kol, temveč od njega odmaknjeno vsaj 5 cm.

Koreninski sistem

Najbolj razvejen koreninski sistem, ki sega globoko vertikalno in horizontalno v tla, imajo sejanci. Sadna drevesa, ki so cepljena na vegetativne podlage, imajo šibkejše in plitvejše korenine, ki se razraščajo pretežno horizontalno do globine 40 cm. Najplitvejše korenine imajo pri šibkih podlagah. Glavna masa korenin pri sadnih drevesih, cepljenih na vegetativne podlage, se razvije v radiju krošnje.

Koreninski vrat

To je mesto, kjer se pri drevesih, zraslih iz semena, navzdol razvijejo korenine, navzgor pa poganjek.

Zaščita korenin

S spodjedanjem korenin lahko naredijo največ škode voluharji. Ob sajenju je zato priporočljivo drevesce zaščititi s pocinkano mrežo z luknjami premera največ 13 mm. Skoznje bo korenina normalno rastla in ne bo prevelike škode, če jo bo voluhar na obodu obglodal. Pomembno je, da na površini zemlje mreža ni zadrgnjena, ampak pritisnjena ob lubje.

Gnojenje, založno gnojenje

Pri sadnem drevesu je najpomembnejše gnojenje ob sajenju. Za povprečno sadilno jamo na vrtu potrebujemo 1,5 kg mineralnega gnojila z veliko fosforja in kalija in čim manj dušika. S tem gnojimo na zalogo, ki jo bo drevo lahko porabljajo tudi trideset ali štirideset let. Potrebujemo tudi pol samokolnice dobro uležanega hlevskega gnoja ali humusa. Če se želimo ravnati po načelih ekološkega sadjarstva, uporabimo samo hlevski gnoj z ekološke kmetije, kompost ali namenska naravna gnojila (največkrat v peletih). Z dušikovimi hranili drevo preskrbimo sproti, bodisi z razpadlo organsko maso (mulčenje) ali kupljenim namenskim pripravkom.

Podlaga

Podlaga je spodnji del sadnega drevesa s koreninskim sistemom vred, ki sega vsaj ped iz zemlje in na katerega je cepljena žlahtna sorta sadne vrste. Izberemo jo tako, da bo drevo prilagojeno rastnim, podnebnim razmeram in načinu oskrbe. Zanjo je praviloma uporabljena ena od sort iste sadne vrste. Nekatere sadne vrste, na primer marelice, breskve in slive, so si genetsko tako blizu, da lahko zanje uporabimo enake podlage. Poznamo tri glavne tipe podlag: drevo na šibki vegetativni podlagi potrebuje na vrtu v premeru 1,5 m prostora, na srednje bujni podlagi do 3,5 m, drevesa na bujnih podlagah (te zrastejo iz semena – sejanci) pa vsaj 5 m. Podatek o tipu podlage je treba upoštevati pri rezi drevesa. Za travniški sadovnjak izbiramo visoko rastoče, v manjšem »hišnem« sadovnjaku po nizko rastoče podlage.

Vegetativna podlaga, potaknjenci

Vegetativne podlage so nespolno razmnožene iz tkiva rastlin določene sorte (drevesničarji z različnimi metodami dosežejo, da zeleni potaknjenci poženejo korenine). Drevesa na vegetativnih podlagah so šibke do srednje bujne rasti in že drugo ali tretje leto dosežejo rodno dobo. Imajo šibkejši in manj razvejen koreninski sistem. Življenjska doba dreves je od 40 do 50 let.

S sajenjem potaknjencev lahko sami razmnožimo ribez, kosmuljo, josto, aktinidijo in ameriške borovnice. Sadike teh sadnih vrst se tudi v drevesnicah v zadnjih letih ne prodajajo kot sorte, cepljene na podlago, temveč kot žlahtne sorte na lastnih koreninah, da bi lahko po zmrzali iz podzemnega dela pognala rastlina z enakimi lastnostmi. Izjema so rdeči, črni ribez in kosmulje, cepljeni na zlati ribez, ki naredi drevesasto obliko.

Sejanec

Sejanec je drevo, ki vzklije iz semena (uveljavljeni sta tudi imeni divjak in semenjak). Lahko se uporabi za bujno rastoče podlage sadnih rastlin. Zanj je značilno, da požene glavno, srčno korenino globoko navpično v tla, druge korenine pa se močno razraščajo tako pod površino, kjer je veliko hranilnih snovi, kot v globino, kar daje drevesu stabilnost.

Cepljenje

Cepljenje omogoči, da s spojitvijo cepiča in podlage kombiniramo lastnosti dveh sorodnih rastlin. Cepiti je mogoče na rastočo, ukoreninjeno podlago, ali »za mizo«, kakor večinoma počnejo drevesničarji. Ponavadi gre za dve sorti iste sadne vrste. Za cepljenje je primeren čas, ko se rastlinski sokovi v drevesih živahno pretakajo in se lubje zlahka loči od lesa: spomladi, ko brsti oživijo in sadno drevje zacveti, ali v drugi polovici avgusta. Cepljenje je uspešno, če se pri spojitvi obeh prerezanih delov zeleni del (kambij) pri cepiču prekrije z zelenim delom podlage. Kambij je plast celic med lesom in lubjem, po kateri se pretakajo hranila. Spoj cepiča in podlage je treba utrditi z vezivom in neprekrita ranjena mesta premazati s cepilno smolo.

Cepič

Za cepiče se uporabljajo dozoreli poganjki izbrane sadne sorte, ki imajo v pazduhah listov dobro razvita očesa. Najbolje jih je narezati tik pred cepljenjem; do dva tedna pa jih je mogoče, zavite v PVC-folijo, hraniti pri visoki zračni vlagi in temperaturi okrog 4 stopinje Celzija v hladilniku.

Rez

Pri sadnem drevju razlikujemo več vrst rezi: prva štiri leta moramo z gojitveno rezjo, ki spodbuja rast stranskih poganjkov, ustvariti primerno obliko oz. krošnjo. Opravimo jo vsako leto pred začetkom vegetacije. Pri odraslem drevesu izvajamo redno vzdrževalno rez (tudi rez na rodnost), laično imenovano obrezovanje sadnega drevja. Z njo vzdržujemo obliko, z odstranjevanjem odvečnih vej osvetljujemo notranjost krošnje in delno odstranimo odvečne cvetne brste. Je bistvenega pomena za ohranjanje ravnotežja med rastjo drevesa (lesa) in rodnostjo. Čas zanjo je od konca februarja do sredine marca, zaradi česar se ji reče tudi zimska rez. Drevo je mogoče obrezati še po obiranju pridelka, pri čemer se odstranijo polomljene veje in prikrajšajo obstoječe.

Orodje za rez

Najpomembnejše so kakovostne sadjarske škarje za odstranjevanje tanjših vej (do 2 cm premera). Pri višjih drevesih pridejo prav teleskopske škarje na ročajih različnih dolžin, medtem ko pnevmatske škarje, ki odrežejo vejo na stisnjeni zrak, zahtevajo veliko previdnosti, da se ne poškodujemo. Za debelejše veje uporabljamo žago lisičji rep.

Bohotivke ali vodni poganjki

Bohotivke so bujni navpični poganjki, ki rastejo iz hrbta vej in debla. Ker drevesno krošnjo senčijo in praviloma ne tvorijo cvetnih brstov, jih izrezujemo. V posebnih primerih, kjer je drevo golo in si želimo novih vej, jih lahko upogibamo, da spodbudimo tvorbo rodnih brstov.

Voditeljica

Navpično rastoča veja, ki predstavlja vrh drevesa.

Pavoditeljica

Veja, ki konkurira glavnemu vrhu drevesa. Pri vzdrževalni rezi jo odstranimo.

Brsti

Pri sadnem drevju moramo razlikovati tri tipe brstov. Cvetni ali rodni brsti (strok. generativni) so debelejši in na koncu bolj zaobljeni, iz njih se razvijejo cvetovi in ob uspešni oploditvi plodovi. Lahko so enocvetni, več­cvetni ali pa se razvijejo v socvetje (npr. pri ribezu). So pogoj za pridelek, zato moramo pri rezi paziti, da jih primerno število ohranimo. Lesno-listni brsti (strok. vegetativni) so v primerjavi s cvetnimi ožji in bolj koničasti, iz njih se razvijejo poganjki oz. mladike in listi. Tretjo vrsto, speče brste, težko opazimo, saj ležijo pod lubjem in odženejo, če jih k temu spodbudimo z zarezovanjem lesa nad njimi. Tako pridobimo nove poganjke na mestih, kjer so nam prej primanjkovali.

Gojitvena oblika

Izraz označuje obliko sadnega drevesa oz. krošnje, ki jo vzdržujemo z rezjo. Gojitvene oblike se delijo na okrogle in ploščate. Danes se pretežno uporabljajo okrogle gojitvene oblike, ki so bolj prilagojene naravni rasti sadnih rastlin.

Samooplodost

Samooplodne ali avtofertilne sadne vrste so tiste, pri katerih se sorte lahko oplodijo z lastnim cvetnim prahom. V to skupino spadajo nekatere sorte marelic, breskev, sliv in nekatere novejše sorte češenj.

Samoneoplodnost

Samoneoplodne ali avtosterilne sadne vrste so tiste, pri katerih sorte potrebujejo za oploditev cvetni prah druge skladne sorte, ki cveti v istem času. Samoneoplodne vrste so jablana, hruška, mandelj, leska, oljka in češnja (slednja z izjemo novejših sort). Tudi nekatere sorte breskev, marelic, sliv se ne morejo oploditi z lastnim cvetnim prahom. To lastnost je treba upoštevati pri sadilnem načrtu, če v soseščini ni drugih skladnih sort.

Fitofarmacevtska sredstva

Zaščitna ali fitofarmacevtska sredstva (FFS) so pripravki za zatiranje rastlinskih bolezni, škodljivcev in plevela, s skupno besedo jih imenujemo tudi pesticidi. Delijo se na herbicide (sredstva za uničevanje plevelov), fungicide (sredstva za uničevanje glivičnih bolezni), insekticide (sredstva za uničevanje žuželk), akaricide (sredstva za uničevanje pršic), rodenticide (sredstva za uničevanje glodalcev) in limacide (sredstva za uničevanje polžev). Do vseh v Sloveniji registriranih izdelkov imajo dostop le uporabniki, ki opravijo predpisano usposabljanje, v prosti prodaji pa so le pripravki brez nevarnih toksikoloških lastnosti. Nujno je upoštevanje navodil glede namena in časa uporabe, priporočenih količin, pogostosti, ravnanja z embalažo in ostanki, karenčno dobo, osebno zaščito in zaščito pred zanašanjem. Uporabljajo se le v nujnih primerih, pred tem sta potreba diagnostika bolezni ali opazovanje razširjenosti škodljivcev. Ljubiteljski sadjarji se njihovi uporabi lahko izognejo s sajenjem odpornih sort ali odstranjevanjem napadenih ali obolelih delov rastlin.

Rodnost in življenjska doba

Sadno drevo preide v obdobje polne rodnosti po koncu mladostnega obdobja, za katero so značilni intenzivna rast, pokončne veje, ki rastejo pod ostrim kotom, in le malo cvetnih brstov. V obdobje polne rodnosti pridejo, ko se vegetativna rast upočasni in intenzivno tvorijo cvetne brste: pri šibkih podlagah po četrtem letu, pri srednje bujnih po šestem, pri sejancih pa lahko celo po petnajstem. Obdobje rodnosti je odvisno sadne vrste, pa je tudi od oskrbe. Bolje oskrbovano drevo pozneje preide v obdobje staranja in odmiranja – takrat se veje upognejo, rodni les se seli na obod krošnje, prirast se ustavi. Življenjska doba dreves na vegetativnih podlagah je od 40 do 50, sejancev tudi sto let.

Izmenična ali alternativna rodnost

Izmenična rodnost (sadno drevo rodi vsako drugo leto) je posledica prevelikega števila plodov v prejšnji sezoni. Drevo je namreč v času nastanka cvetnih brstov (junija, julija), to je približno deset mesecev pred začetkom cvetenja, preobremenjeno – na njem je preveč sadežev, ki porabljajo hrano, zato ne bo razvilo cvetnih popkov za naslednje leto. Pojavu se izognemo ali ga zmanjšamo s pravočasnim redčenjem. Večja nagnjenost k izmenični rodnosti je lahko tudi sortna lastnost.

Redčenje

Po oploditvi cvetov se pri sadnih vrstah zgodi naravno redčenje oziroma odpadanje cvetov ali plodičev, pri jablanah, hruškah, breskvah in marelicah pa morajo sadjarji opraviti še dodatno redčenje. Jablana je pravilno preredčena, če je na veji en plod vsakih 20 centimetrov. Plodiče redčimo, ko so veliki za oreh. Če plod raste sam, je možnost, da bo črviv, kar za trideset odstotkov manjša.