Brez vode ni življenja, brez hrane ni pravega veselja, je dejstvo, ki velja tudi v rastlinskem svetu. Z odločitvijo, katere rastline bomo posadili, si zavestno naložimo tudi več ali manj poletnih obveznosti. Pogostnost zalivanja je skupek številnih dejavnikov, pri katerem igra pomembno vlogo tako velikost življenjskega prostora, ki ga namenimo koreninam, kakor tudi lega zasaditve.

Potrebe trajnic po vodi

V zadnjem času ob načrtovanju vrta namenjamo veliko pozornost pravi izbiri trajnic. Na vroče, sončne lege, sadimo le trpežne, ki niso zahtevne za nego. Med poleti in jeseni cvetočimi so najbolj priljubljene hermelike, ameriški slamniki, lepe očke, gavre, kitajski drobnjaki, misurski svetlini, plamenke, kitajske plavice, jesenske astre in anemone.

Tudi številne okrasne trave sodijo med povsem nezahtevne rastline. Na vrtovih v celinskem delu Slovenije ne moremo brez dehtečih sivk, perovskij in žajbljev, ki imajo mediteranski značaj.

Če sadimo pod napušči ali na zelo odcednih tleh, v zemljo pred sajenjem zamešamo agrogel. To je do okolja prijazen superabsorbcijski polimer, ki na svojo težo veže večstokratno količino vode. Z njo tvori želatinasto zmes, iz katere rastline postopno črpajo vodo. Ima visoko trajnost v prsti, sposobnost absorbiranja in postopnega sproščanja vode, to pomeni boljšo rast rastlin in njihovo preživetje v sušnih obdobjih. Razkraja se počasi in je odporen na temperaturne spremembe.

Toplo priporočam, da preparata po zemlji ne potresamo »na suho«, marveč zrnca pred uporabo v vedru prelijemo z vodo in počakamo, da nastane želatinasta zmes. To enakomerno posujemo po površini in jo z motiko vdelamo v zemljo. Pletje in zalivanje si olajšamo, če zemljo po sajenju trajnic prekrijemo s črno plastificirano tkanino, ki prepušča vodo, zmanjšuje pa izhlapevanje ter preprečuje rast plevela. Tkanino dekorativno zastremo z mletim lubjem ali posujemo s prodniki.

Trpežne trajnice redno zalivamo prvo leto po sajenju, oziroma dokler se dobro ne vrastejo. Če smo preveč skrbni ter pretiravamo z gnojenjem in zalivanjem, izgubijo svojo lepo obliko, številne pa ob močnih nalivih poležejo.

V ekstremno vročih poletjih, ko več tednov ni dežja in rastline kažejo znake žeje, vzamemo v roko zalivalko. Na večjih gredicah se zalivanja lotimo s cevjo in ročne razpršilko. Če uporabljamo večje talne zalivalnike, ki so zelo primerni za zalivanje trate, tvegamo, da se višje trajnice polomijo.

Različno žejne sezonske zasaditve

Nega rastlin, ki nas razveseljujejo dobrega pol leta, je lahko povsem druga zgodba. Vse je odvisno od tega, koliko časa lahko namenimo rastlinam in kakšno razkošje želimo ustvariti. Če nam kronično primanjkuje časa, zasaditve ne morejo biti enake kot pri predanih ljubiteljih, ki se vse dni sučejo okrog svojih cvetočih prijateljic. Pred načrtovanjem zasaditev se tudi pošteno vprašajmo, kdo bo skrbel zanje med dopustom.

Osnova vsake trpežne sezonske zasaditve so rastline iz zbirke jeklenih – to so pelargonije, pokončne in viseče, begonije zmajeva krila, bolivijske begonije, dipladenije, lantane in koralne fuksije. Potem je tu še veliko drobnih cvetočih dodatkov, med katerimi sta najbolj priljubljena drobnocvetni mleček in zlata deteljica. Ne pozabimo, da so izjemno trpežne prav vse okrasne trave. Razočara lahko edinole plazeča šopulja, ki ji pravimo tudi viseči bambus. Ta se ob neredni negi kaj hitro lahko spremeni v posušeno seno.

Če želimo veliko cvetja in malo skrbi z zalivanjem, ne pozabimo na portulak, lamprant, gazanijo, rožnato vinko in gomfreno. Vse te rastline dobro uspevajo na soncu, celo v manjših posodah. Vročino obožujejo tudi angelonija, anigozant, brahikoma, cigaretka, diascija, japonska mirta, okrasna kopriva, mimulus, miška, viseči slak ter sončne in pisanolistne fuksije.

Trpežna kraljica polsenčnih leg je prav gotovo gomoljna begonija. Če se navadimo pravilne nege in je ne utopimo v vodi, bo nezahtevna lepotica bogato cvetela do pozne jeseni. To je ena redkih rastlin, ki najbolje uspeva v klasičnih koritih brez vodne rezerve.

Recepta za zalivanje ni mogoče dati, pri tem naj nas vodijo izkušnje in predvsem občutek. Enako velja za prehrano rastlin. Mlade rastline potrebujejo malo, sedaj, v vročih poletnih dneh, hrano dodajamo redno – ob vsakem zalivanju. Uporabljamo le preizkušena gnojila v prahu, mineralnega ali organskega izvora.

Rana ura je zlata ura – to velja tudi za zalivanje. Tako so nas naučile že babice. Nega bo lažja, če si preprosto omislimo manj sezonskega cvetja in se tolažimo s tem, da je to modno. Pri tem večji poudarek namenimo izbiri dekorativnih korit in skled ter vse skupaj popestrimo z vrtnimi dodatki.

Osnova večine substratov za sajenje sezonskih rastlin sta bela in črna šota. Za boljšo sposobnost zadrževanja vode in hranil jima je običajno dodana glina, v zadnjih letih se je za ta namen povečala uporaba drugih surovin: zeolita, bentonita in fenolne smole. Substratu lahko primešamo agrogel.

Korita z vodno rezervo in sodovi z vodo

Se še spomnite, kako je bilo, ko jih nismo imeli? Surfinije in viseče petunije, najbolj bujne sezonske rastline, smo zalivali zjutraj, opoldne in zvečer. Zdaj je vse bolj elegantno, najbolj žejnim rastlinam se posvetimo le enkrat na dan. Trpežnim tudi v vročih dneh zadošča le enkrat tedenski obisk z zalivalko.

Korita z vodno rezervo imajo na dnu prostoren rezervoar za vodo. Meter dolgo korito, na primer, ima sedem litrov in pol vodne zaloge, vanj lahko nasujemo 25 litrov substrata, opremljeno pa je z merilnikom ravni vode.

Morda ne bo odveč, da ponovimo: rastline v koritih z vodno rezervo sprva zalivamo klasično, z vrha po zemlji, in ne le skozi tulec v rezervo. Samo zalivanje skozi tulec ni smiselno, dokler rastline ne prerastejo substrata, saj lasaste koreninice niso sposobne črpati vode iz zaloge. Tako lahko rastline trpijo sušo in uspevajo slabše kot v klasičnih koritih. Bujno rastoče rastline, posajene v meter dolgo korito, v vročem dnevu posrkajo najmanj deset litrov vode. Prednost korit z vodno rezervo pred običajnimi je v tem, da lahko sprejmejo takšno količino vode.

Pri običajnih koritih, lončkih in skledah poskrbimo, da so opremljeni z dovolj globokim podstavkom. Sezonske rastline zalivamo z deževnico ali postano vodo. Običajno jo hranimo v zalivalkah, če pa skrbimo za številne rastline, si za shranjevanje vode omislimo večjo posodo. Najbolj so priročni 200-litrski sodovi, ki jih lahko namestimo na vsak balkon. Sod mora imeti zaradi varnosti pokrov, voda pa tako tudi ne bo leglo za komarje. V poln sod nasujemo gnojilo v prahu in se tako izognemo vsakokratnemu zamudnemu dodajanju v zalivalko.

Način delovanja korit z vodno rezervo podrobneje predstavljamo v članku z naslovom Korita z vodno rezervo.

Ko je vode preveč

Preobilne padavine številnim sezonskim rastlinam ne godijo. Kaj hitro se pojavi koreninska gniloba. Najbolj so občutljivi bolivijske in gomoljne begonije ter milijonski zvončki. Težave se lahko pojavijo tudi pri bršljankah. Na listih opazimo plutavost. Ta fiziološka motnja nastane zaradi vlage, ki se zadržuje med rastlinami. Zdravila ni, lahko le potrpežljivo čakamo, da se vreme ustali.

Po deževnih in oblačnih dnevih rastline niso vajene hude pripeke, zato kljub povsem razmočeni zemlji kažejo znake žeje. Močni sončni žarki jim lahko opečejo liste, popke in cvetove.