Kuhinja je vse prej kot postranska stvar. V življenju in v domovanju. Je lahko kraj prijetne domačnosti ali zgolj hladne funkcionalnosti, tople varnosti ali nagle nujnosti, zavetje ali bojno polje. Kraj obračunov z lonci in dolžnostmi, z izbirčneži in lakotniki, s kalorijami in kemično nesnago v živilih, kraj družinskih razprtij, a tudi družinskih sprav. Zato je vse prej kot nepomembno, kakšno kuhinjo imamo.

Pa ne v tem, ali jo bomo opremili z boschi in candyji ali le z gorenjem na obroke, jo bo izdelal mizar po naročilu, bo prišla iz italijanskih oblikovalskih salonov ali le s popusti iz Dipa. Kuhinja je za tistega, ki jo uporablja, kot soplesalec na plesišču – lahko je v pomoč, oporo in navdih, lahko pa se zaradi njegove nerodnosti spotikate in vas spravlja v slabo voljo. Po kuhinji plešemo vsak dan, zato potrebujemo zanesljivega soplesalca.

Imam praktično prijateljico, visoko v centimetrih in občutljivo v križu. Ko se je odločala, kako opremiti novo kuhinjo, je najprej poklicala – opremljevalca? Ne. Zidarja. Ob zidu ji je moral pozidati majhen podest, visok za ležeč zidak in širok kot standardni kuhinjski elementi. Zdaj so omarice, postavljene na tej stopnici, ravno dovolj visoko, da ji pri pomivanju ali pranju solate ni treba več obremenjevati križa in se zato ne seseda vsakih nekaj minut z vzdihom za kuhinjsko mizo. Če bi si njeno idejo vzela za zgled manjša ženska, bi se zagotovo jezila nanjo in njen izum razglasila za popolno neumnost, saj bi jo bolele rame, ko bi morala vsak poln lonec vode visoko nesti s korita na štedilnik. Nauk? Ni je bolj osebne reči, kot je kuhinja. Ko jo načrtujemo, se moramo imeti zelo radi in naprej razmisliti o vseh svojih telesnih težavah, o obsegu dela, ki ga želimo imeti z njo, morda z gurmanskimi ambicijami ali s preprosto pogreto hrano v mikrovalovni pečici. Najsi našo kuhinjo zriše arhitekt, prijatelj ali kar naša lastna domišljija (in denarnica) – svoje potrebe si je treba zapisati in pri njih trmasto vztrajati. Ne gre za razsipnost ali celo razvajenost, gre le za to, da bo kuhinja ulita po glavnem uporabniku in mu bo služila v popolnem pomenu te besede.

Za vse, ki zapriseženo radi kuhamo, je to navdihujoč prostor, ki nas kreativno izziva. Ni zgolj funkcionalna, kot je kopalnica (oprostite, tudi ta je nekaterim svetišče, ljudje smo pač, hvala bogu, različni), prejkone je atelje za ustvarjanje. Zato je pomembno, da je vse priročno. In dovolj svetlo. Podnevi in zvečer. Zato ni vseeno, ali si elemente postavimo tako, da imamo okno za hrbtom in si ves čas delamo senco. To, da slabo razločiš, da ne moreš hitro in natančno rezati, mimogrede najti pravo začimbo in v trenutku odmeriti, ali je v ponvi preveč olja, je lahko razlog za droben srd, ki začne najedati. Kaj hujšega za ambicioznega mešalca živil! Zato je zelo pomembna tudi oprema s svetili, zlasti tistimi, ki razsvetljujejo delovne površine. Priročno lučko nad pultom prižgem tudi podnevi, v jesenskih sivinah, včasih pa v mraku posedim ob njej pri bližnji mizi, ker daje tako varno svetlobo, iz katere se domačnost elementov spremeni v zavetje pred skrbmi.

Da morata biti štedilnik in kuhinjsko korito z vodo vsaj za en kuhinjski element ločena, je staro pravilo. Pravilo varnosti. A to pravilo je tudi edino, ki ga ni pametno kršiti. Vse drugo je stvar osebne odločitve. Razgibano oblikovane sodobne kuhinje omogočajo, da je pečica drugje kot kuhalna plošča, lahko jo imamo tako visoko v omari, da ravno še z nosom vidimo vanjo, pa križ ne bo trpel ob zalivanju pečenke z omako (a spet ne tako visoko, da ne bi videli vanjo ali da bi nas vroč zrak dosegel v obraz). Vse, kar sama delam v kuhinji, obvladam le z desno roko, zato si praktično pospravljene lonce, ponve in pribor predstavljam v omaricah in predalih na svoji desni. A levičar ima čisto nasprotne potrebe. Morda si celo želi pomivalno korito z obratnim zaporedjem obeh posod. Nimam rada plastičnih desk za rezanje in sekljanje – zlasti salamo je prav bogokletno rezati na plastiki! –, lesenih pa nimajo montiranih na pomivalno korito. Le kovinske in plastične se priročno vozijo po tirnicah; ampak tudi to je stvar osebne izbire korita in drobnih, osebnih muh, kajti treba je pošteno priznati, da so kovinske in plastične deske bolj higienične od lesenih. Če smo že pri deskah – zagotovo pa ne bi imela tiste plastične s fotografijo različne zelenjave na njej, kajti te podobe povsem onemogočajo očesu in roki res hitro sekljanje. Hitro sekljanje ni nečimrno izražanje kuharjeve pomembnosti in visoke strokovnosti, ampak način, da so čebula, česen, bučka, korenček in zelje res tanko narezani.

Nekateri kuhinjski elementi so obrobljeni z baročnimi okraski in ponarejajo stare angleške domačije, na drugem koncu ponudbene lestvice so podolgovate omarice strogih črt, s steklom in sivinami moderne oblikovalske usmeritve. Vmes je vse drugo. Moda je za kuhinjo, ki jo res uporabljamo, precej manj pomembna kot to, da se med izbranimi elementi počutimo udobno in doma. Da se jih upamo dotakniti, jih ustvarjalno umazati, jih preprosto očediti. Pomemben pa je tudi življenjski prostor med njimi, tisti, ki dovoljuje, da je pri kuhanju dejavna vsa družina ali da pri pripravi skupne večerje pomagajo tudi prijatelji, ki pridejo na obisk. Kuhinja, prava kuhinja, je družabni prostor. Ob kuhanju, poskušanju, okušanju smo rešili že marsikateri družinski in osebni problem, ne da bi se nam zdel nepremostljiv ali vreden prepira. Se lahko prepirate ob dobrih palačinkah, ki si jih vsi sproti, še vroče, mažete z marmelado? In kaj potem, če je malo kane na tla! Zato so pametna tla v kuhinji taka, da jih mimogrede pobrišemo s brisalci in omeli, ki jih trgovine ponujajo v izobilju. In ne marmorna, ki so, tako trda, slaba za križ in okostje nasploh. Tu pa je res treba prisluhniti strokovnjaku. Skratka, v kuhinji je pomembno prav vse, od tal do stropa, še najbolj pa zadovoljni ljudje v njej, ki se veselo pričkajo, kdo bo s prstom pomazal skledo, v kateri so ustvarjali čokoladno torto.