Skupina skrižanih ali hibridnih čajevk, katerih pramama in praoče je omenjena vrtnica, je pritegovala še z dvema lastnostma – ponavljavim cvetenjem in opojnim vonjem. Rožni vrt našega gostitelja je ena največjih zbirk teh vrtnic daleč naokoli. Med več kot 300 sortami so nekatere velike redkosti celo v svetovnem merilu.

»Zanimivo je opazovati obiskovalce, kako si ogledujejo skrižane čajevke. Večinoma se najprej sklonijo k cvetu, da ga poduhajo, medtem ko jih pri velikih mnogocvetnih rožnih grmih pritegne vtis cvetoče gmote. Rad ponovim besede svojega prijatelja, da je vrtnica brez vonja kot nedokončana umetnina. Tako jih doživljam tudi sam. Hibridnim čajevkam sem se posvetil, ker zame predstav­ljajo najžlahtnejši razred v sodobni klasifikaciji vrtnic, razvrščenih glede na različne oblike rasti in način cvetenja,« razloži svoj izbor gospod de Reggi. Ima vrtnice z vseh celin, mnoge se ponašajo s priznanji na najodmevnejših svetovnih razstavah, več kot 50 jih je bilo nagrajenih za neponovljivi vonj. V zbirki daje prednost dišečim in močno dišečim hibridnim čajevkam (takšnih je več kot 200); ima tudi nekaj znamenitih čajevk, ki ne dišijo, in druge redkosti iz vrtničnega sveta, predvsem takšne, ki so v zgodovini raz­voja vrtnic nekaj pomenile.

O »čajni sestavini« v imenu skrižanih čajevk obstaja več teorij, od te, da so v stari svet prispele skupaj s tovori čaja z Daljnega vzhoda, do one, da so Kitajci njihove cvetne lističe mešali v čaj, nesporno dejstvo pa je, da so nastale s križanjem vrtnic kitajskega izvora z dotlej poznanimi evropskimi vrtnicami. Čeprav je od njihovega nastanka minilo skoraj sto petdeset let, velja skupina za precej novo in iz leta v leto nastajajo novi kultivarji. Pri sodobnih selekcijah se spodbujajo določene lastnosti: bodisi manjša občutljivost na bolezni (idealne vrtnice ni, občutljive so vse, pravi gostitelj) ali izrazit vonj.

Na svetu je registriranih okrog 60.000 različnih vrtnic, najpopolnejši popis vsakih deset let naredi vseameriško združenje ljubiteljev vrtnic (American Rose Society, ARD). Upoštevaje, da se mnoge v seznamu ponovijo pod različnimi imeni, je realna ocena 20.000 sort, botaničnih vrtnic, ki so nastale brez človekove žlahtniteljske vloge, pa je okrog 250. »V najnovejšem registru je približno 6000 hib­ridnih čajevk, od tega 1800 izrazito dišečih. Sled za mnogimi se je izgubila, od nekaterih je ostalo zgolj ime, nekatere od njih znova odkrivajo. Po mojem je med hibridnimi čajevkami realno 1000 dišečih,« pravi Janez de Reggi.

Vrtnice dobiva iz zbirk po svetu, kupi rastline z golimi koreninami ali si priskrbi cepiče; marsikdaj ga dostava stane celo nekajkrat več od vrtnice. Veliko jih dobi iz ene največ­jih svetovnih zbirk, rozarija Sangerhausen v severni Nemčiji, toskanskega rozarija Fineschi ali podobne ustanove na Japonskem. Večina največjih poznavalcev vrtnic sodeluje na spletnem portalu HelpMeFind, na katerem je predstavljena tudi njegova zbirka. »Vsaka vrtnica ima svoj rodovnik, pomen in zgodovino, ki so zlasti zanimivi za poznavalca. Brez teh informacij bi lahko vsaj za nekatere ugotovili, da so druga drugi zelo podobne,« omeni. Tako ima denimo v zbirki sto vrtnic, ki so v različnih odtenkih rožnate barve. Svoje zbirateljsko področje primerja z numizmatiko ali filatelijo – zanj so izredno pomembne tudi z vrtnico povezane osebe in dogodki, marsikdaj zgodovinske. Med tematskimi sklopi so med drugimi dišeče hibridne čajevke, posvečene ameriškim predsednikom, znanim osebnostim 20. stoletja, kot so 'Maršal Tito' (ali Maillandov kultivar Altesse 75, ena najbolj odpornih vrt­nic), 'De Gaulle', 'Stalin', vrtnice, posvečene jugoslovanski kraljevi družini, 'Jurij Gagarin' in rariteta 'Janez Pavel', ki velja za eno najbolj dišečih belih hibridnih čajevk.

Značilnosti hibridnih čajevk

Za vso skupino so značilni veliki cvetovi, pogosto je na dolgem poganjku po en cvet, v katerem se cvetni lističi spiralasto razpirajo – vendar taka »klasična« oblika ni pravilo. Za ta razred je značilno izredno bogastvo barvnih odtenkov, k njihovi veliki priljubljenosti pa gotovo pripomore tudi to, da v valovih cvetijo vso rastno sezono, ne le spomladi. »Po načinu izraščanja cvetnih poganjkov so mnoge hibridne čajevke lahko blizu razredu mnogocvetnic, floribund, kjer se veliki cvetovi pojavljajo v šopkih. Nekatere so izrazito pokončne rasti, druge, poznane kot angleške hibridne čajevke (ime, uveljavljeno za značilne kultivarje žlahtniteljske hiše David Austin), poganjke v lokih sklanjajo proti tlom. Najredkejše so sorte, ki imajo le po pet cvetnih lističev kot šipki in tvorijo skodelico, pri drugih se lističi pri odprtem cvetu razporedijo v bogato, nageljčku podobno rozeto, oblikujejo napol zaprto kroglico pompon, so videti, kot bi bili razdeljeni na štiri dele, ali pa spominjajo na lilijo.

Obmorska klima na vrtu našega gostitelja omogoča, da hibridne čajevke cvetijo od aprila do decembra. Velja, da je najmočnejši val cvetenja spomladanski, vendar se je v Marezigah že zgodilo, da je bilo septembrsko bujnejše. Posebnost pomladnega vala pa je, da takrat cveti največ vrtnic hkrati. Po nekaj valovih (po vsakem si morajo rastline malo opomoči) nastopi julija in avgusta zatišje, saj pomenita poletna suša in vročina za vrt­nice šok; takrat se z mirovanjem zavarujejo. Janez de Reggi ta poletni šok omili s cevnim namakalnim sistemom, ki dovaja vodo vsaki rastlini posebej in jim omogoči, da začnejo jeseni veliko prej poganjati in cveteti.

Po sogovornikovih izkušnjah lahko hibridna čajevka zraste tudi precej više, kot navajajo podatki v katalogu. Njemu se to zgodi v večini primerov; k mnogim se ob jesenskem cvetenju ni treba več sklanjati, da bi jih poduhali. To je odvisno od načina vzgoje, podnebnih razmer. Za obrezovanje hibridnih čajevk veljajo splošna pravila (odstranjevanje bolnih, poškodovanih poganjkov in tistih, ki silijo v notranjost grma), gojitelj pa jih prilagodi temu, ali je zanj pomembnejše veliko cvetov ali oblika grma: »Tako v nekaterih letih porežem čajevke skoraj do tal, da spodbudim rast mladih poganjkov, ki lepše cvetijo.«

Oskrba vrtnic

Cvet čajevk, ki rastejo prosto na vrtu, zdrži približno štiri dni, odcvetele cvetove pa režemo iz več razlogov: rastlino tako spodbudimo, da tvori nove poganjke, in preprečujemo nastanek čopičaste plesni (botritisa), ki nastaja na njih, kar je bolj izrazito v vlažnih sezonah in pri vrtnicah z bogato polnjenimi cvetovi. Z dežjem in vetrom se bolezen z odcvetelega cveta širi tudi na druge dele rastline. Obolelost je pri sortah s cvetovi svetlih odtenkov vidna že na odpirajočem se popku kot pikice, medtem ko je pri rdečih v tej fazi ni opaziti. Pri odstranjevanju cvetov naj bi poganjek skrajšali do prvega petdelnega lista.

Eno od pomembnih opravil, če želimo imeti z vrtnicami uspeh, je tudi skrb, da se listne uši, ki napadajo predvsem mlade poganjke in popke, ne razmnožijo preveč, pravi Janez de Reggi. Poleg tega da s sesanjem rastlinskih sokov povzročijo zvijanje in grbančenje poganjkov, so najpomembnejše prenašalke bolezni, tudi virusnih, proti katerim nimamo zdravila. Na sprehodu med vrtnicami opozori še na hrošča, ki naredita veliko škode zlasti cvetovom: kosmatega cvetožera in zlato minico – nožice slednje poleg tega, da obžira pestiče, puščajo po cvetnih lističih grde rjave poškodbe. Ker je za vrtnice značilno, da razvijejo zelo globoke korenine, zadostuje čez poletje močno namakanje enkrat na teden. Dokler naš gostitelj ni imel namakalnega sistema, je to pomenilo okrog 10 litrov vode na rastlino, zdaj, ko gre vsa v predel korenin, pa zadostujeta dva litra enkrat, izjemoma dvakrat na teden.

Pri vrtnicah je pomembno redno gnojenje; prvič zgodaj spomladi pred brstenjem, da pride gnojilo do korenin, drugič pa po prvem cvetenju, da spodbudimo nadaljnje cvetenje. Prepozno gnojenje (septembra) podaljša rast v zimo, zaradi česar poganjki ne olesenijo in so občutljivejši na zmrzal. Gnojenje v sušnem juliju ali avgustu pa nima smisla. Pri mineralnih gnojilih sogovornik priporoča razmerje med dušikom, fosforjem in kalijem 1 : 3 : 2 ali briketirana organska gnojila. Še pomembnejše kot sezonsko dognojevanje pa je po njegovih izkušnjah založno gnojenje vrtnic; kar pomeni pripravo sadilnega mesta. Sam za sajenje izkoplje od 50 do 60 cm globoko in prav toliko široko jamo, na dno katere da narobe obrnjeno travno rušo, to plast pognoji s preperelim konjskim gnojem, ki velja za toplega. Jamo potem napolni z mešanico zemlje. Delno uporabi domačo ilovnato, ki dobro zadržuje vlago in hranljive elemente, delno pa njivsko zemljo s Štajerskega. Pomeša ju s perlitom, ki ima veliko sposobnost vpijanja vode, ko je vrtnica posajena, pa na površino doda nekoliko briketiranega organskega gnojila. Cepljeno mesto mora biti pri vrtnicah dva do tri centimetre pod ravnjo zemlje, da je zavarovano.

Ali vrtnicam bolj ustreza sredozemsko okolje, nas zanima. Po izkušnjah Janeza de Reggija je primorska klima za vrtnice zelo agresivna, v njej je veliko več plevela, bolezni in škodljivcev kot npr. v Nemčiji in v Angliji; cvetovi se prej osujejo in zaradi UV-svetlobe prej izgubijo barvo. Izmenjevanje vlage in toplote je idealno za razvoj glivičnih bolezni (botritis, oidij ...). Da bi ohranil lepe, zdrave vrtnice, pri čemer si pri tako veliki zbirki prizadeva tudi za čim manjše stroške in porabo časa, uporablja vsa registrirana sredstva, o tretiranju pa vodi natančen dnevnik.

S fotografijami predstavljamo nekatere od sorte, ki so bile pretekli teden v najlepšem razcvetu.