Vrtnice imajo svojo zgodovino. Spreminjajo se po okusu mode in spreminjajo se v skladu z gojitvenimi načini, ki jih imamo vrtnarji na razpolago. V času brezskrbne in lahkomiselne uporabe škropiv na javnih površinah in domačih vrtovih je bilo pomembno le, da so bile vrtnice lepe. Potrošniški okus za lepoto je znan: čim več, čim večje in čim bolj opazno, če že ne kričavo! Žlahtnjenje vrtnic je pripeljalo na trg stotine in stotine sort, ko so brezprizivne lepotice, a nezmožne samostojnega življenja. Na slovenskih vrtovih je še vedno zelo veliko vrtnic iz sredine 20. stoletja, ki ne zmorejo biti lepe, če jim ne postavimo bergle kemične zaščite.

Ko gre beseda o glivičnih boleznih, je treba najprej predstaviti tiste, ki se pri nas pojavljajo. Pet jih je: črna listna pegavost, pepelovka, rja, peronospora in siva plesen.

Črna listna pegavost

Pri nas je črna listna pegavost (Diplocarpon rosae) splošno razširjena in uničujoča bolezen vrtnic. V neugodnih letih izbruhne že konec aprila in takrat rastline že v prvi polovici poletja ostanejo brez listov. Potem znova olistajo, a tudi znova zbolijo. Črna pegavost vrtnico izčrpa, od cvetenja ni nič in po nekaj letih trpinčenja propade.

Bolezen se pokaže z nekaj milimetrov velikimi črnikastimi pegami, ki imajo neraven, nazobčan zunanji rob. Pege obrobijo rumena polja. Pege rastejo, se združujejo, cel list porumeni in propade. Gliva naprej živi na odpadlem listju. Črna pegavost se hitro širi v mokrem, deževnem vremenu, hlad­nem ali toplem. Dežne kaplje, ki se razpršijo na obolelih listih, širijo okužbo po okolici. V nasprotju z drugimi vrtničnimi boleznimi se trosi črne pegavosti ne širijo z vetrom. Po listih jih štrcajo dežne kaplje, z bolne na zdravo vrtnico pa jih prenašajo tudi žuželke.

Šibke, premalo in neustrezno gnojene vrt­nice so proti listni pegavosti manj odporne. Neustrezno gnojenje je enostransko gnojenje z dušikom. Med sortami so velike razlike glede dovzetnosti za črno listno pegavost. Proti tej bolezni so praviloma odporne vrste z močnim, bleščečim se, gladkim listjem, občutljive pa tiste z nežnim listjem z matasto povrhnjico.

Pepelovka vrtnic

Za vrtnično pepelovko (Sphaerotheca pannosa var. rosae) so značilne belosive strnjene prevleke, ki prerastejo liste, stebelca, cvetna stebla in popke. Belkasta, »pepelasta« prevleka se pojavi na zgornji in spodnji strani listov. Mogoče jo je s prstom obrisati z lista, a s tem bolezni ne odstranimo, glivično telo je že razraščeno v njegovi notranjosti. Pri napredujoči bolezni listi in vršički porjavijo in propadejo. Gliva preživi zimo na obolelih mestih ali »pospravljena« v notranjosti brsta.

Najrajši izbruhne v suhem lepem vremenu, ko se hladne noči izmenjujejo z vročimi dnevi. Razraste se tudi po kratkih padavinah in na rastiščih, kjer se zadržuje mirujoč, vlažen zrak. V dolgotrajni moči trosi propadejo.

Šipkova rja

Rja (Phragmidium mucronatum) je dejansko bolj stvar šipkov kot vrtnic, a so tudi med žlahtnimi vrtnicami sorte, ki so na to bolezen občutljive. V vremensko neugodnih letih se loti mnogih sort, ki drugače ne trpijo zaradi nje.

Bolezen zlahka prepoznamo po oranžnih blazinicah na spodnji strani listov. Močno okuženo listje lahko na hitro odpade in vsaka izguba listov vrtnico seveda izčrpa in prizadene. Bolezen se najmočneje širi v hlad­nem vlažnem vremenu in pri temperaturi pod 21 °C. Gliva na odpadlem listju preživi zimo in spomladi z mrtvih listov okuži mlade. Trosi potujejo s tal do nove rasti z vetrom. Rja se naseli tudi na poganjkih. Vejice, ki jih prizadene okužba, prepoznamo po oranžnih trosiščih. Izrežemo jih takoj, ko jih opazimo. Zimska trosišča so črna in so na pogled manj vpadljiva.

Vrtnična peronospora

Da gre za vrtnično peronosporo (Peronospora sparsa), kažejo rdečkaste ali rjavkaste lise nepravilnih oblik, ki se pojavijo na zgornji strani listov. Na obarvanem mestu se na spod­nji strani lista pokaže redka plesniva prevleka, na kateri zorijo trosi. Ob močnejšem napadu listi ovenijo in odpadejo. Iz okuženih popkov se razvijejo bledi in raz­obličeni cvetovi. Bolezen lahko napreduje na poganjke, da pordečijo in propadejo. Napadena gliva zastane v rasti.

Gliva dejavno živi samo na živem, trosi pa se obdržijo tudi na odmrlem tkivu. Prve pomladne okužbe povzročijo prav trosi, ki prezimijo na odpadlem listju. Da vzklijejo, mora biti list dolgo moker. Trose širijo veter in dežne kapljice. Razvoju peronospore godijo vlažne razmere, tako tople kot hladne. Razvoj bolezni pospešijo temperaturni skoki in stoječ, vlažen zrak.

Siva plesen

Siva plesen (Botrytis cinerea) se najprej pokaže na cvetovih belih vrtnic. Na venčnih listkih nastanejo rdečkaste ali rdeče pege, ki rastejo in se zlivajo. Poleg belih se plesen z rdečkastimi otočki pokaže na rumenih in bledo rožnatih sortah. Na rdečih vrtnicah so madeži svetlejši od zdravega venčnega lista. Na cvetne listke se navadno razširi s propadajočega tkiva, predvsem s cvetov, ki so svoje poslanstvo že opravili. Z živih cvetov se plesen lahko razširi na mehke, vršne dele poganjkov in preraste jih plesniva koprena. Pri občutljivih sortah se okuženi popki nikoli ne odprejo. Zajeda lahko tudi liste. Siva plesen je na vrtnicah bolj ali manj navzoča vse leto. Močneje izbruhne takrat, ko je vreme mokro: v dežju in v obdobjih močnih ros.

Preprečevanje bolezni

Bolj kot napadanje bolezni s škropivi je učinkovito preprečevanje okužb. Tu ima vrtnar veliko možnosti, njihov skupni imenovalec pa je: redno in strokovno vrtnarjenje. Prva stvar je izbira mesta, kamor bomo vrtnice sadili. Biti mora sončno in zračno. Čez poldne ni nič narobe, če se čez vrtnice zapelje senca kakšnega visokega drevesa, toda manj kot osem ur sonca ne sme dobiti.

Zračno pomeni prevetreno. Kotanje in vrtni koti, obdani z gosto zarastjo, kjer se zrak ne premika, kjer se rosa do poldneva ne posuši, kjer kaplja na vrtnice z dreves še dolgo potem, ko je naliv mimo – takšna lega ni zanje. Prevetrenost je pomembna, ker veter suši liste. Večina glivičnih bolezni okuži list, ko je ta dovolj dolgo moker, in tudi pri razraščanju podgobja po tkivu je vlaga glivi v pomoč. Na dobrodošlo suhost listov je treba misliti pri poletnem zalivanju. Nikakor niso za vrtnice zalivalni sistemi, pri katerih voda prši po listih. Tudi z zalivačo curek usmerimo naravnost v tla, ne po listih.

Prezračenost ustvarjamo še s sadilnim načrtom in s škarjami. Vrtnice morajo biti toliko odmaknjene ena od druge, da se ne dotikajo, ne senčijo in ne vlažijo. Mešani nasadi vrtnic z drugimi rastlinami so za izkušene vrtnarje, ki poznajo sorte in vedo, kaj so odporne sorte. S škarjami je treba skrbeti za razprte, zračne grmiče. Škarje so zelo pomembne tudi poleti, ko je treba z njimi redno odstranjevati odcvetele cvetove. Zmočene odcvetele kepe tistih vrtnic, ki se ne čistijo same, so idealna gojišča za sivo plesen!

K vlažnosti grede prispeva zemlja. Težka in vlažna, ki ne požira padavin, ni dobra za vrt­nice, še najmanj za zdrave vrtnice. Tla morajo biti obdelana, okopana, vrtnice oplete in pognojene. Zdrava, čvrsta rast da zdravo rastlino. Enostransko gnojenje z dušikom je slabo zaradi pepelovke, črne pegavosti in tudi zaradi uši. Vrtnica, ki trpi za pomanjkan­jem kalija, bo prej žrtev rje.

Sveta higiena

Skrb za snago je osnova preprečevanja okužb – tudi pri vrtnicah. Omenil sem že potrebo po rednem rezanju odsluženih cvetov, da ne ponujamo oporišča sivi plesni. Še pomembnejše je dosledno odstranjevanje okuženih in odpadlih listov. Vsak list, na katerem se pojavi prva kužna pega ali lisa, je treba takoj odstraniti z rastline in vrta. Okuženo tkivo ne sodi na kompost!

Pred zimo je treba z grede pobrati prav vse odpadle liste in izrezati vse okužene vejice. Kužni material spada na ogenj ali v smeti, ki jih odpeljejo komunalci. Pegavost, rja, peronospora, siva plesen – vse to prezimi in okužuje s tal, z odpadlega listja.

Škropiti?

Z opisano skrbjo lahko ohranimo zdrave mnoge vrtnice. Vedeti pa moramo, da je dov­zetnost za bolezni zelo odvisna od sorte. So sorte, ki vedno zbolijo, razen če jih vsak teden preventivno ne škropimo. So pa tudi sorte, ki so proti boleznim odporne. Dobitna kombinacija so odporne sorte in skrben vrt­nar. Katere so odporne sorte vrtnic in kako pridemo do njih, je vsebina za poseben članek. Tu le dejstvo, da odpornih sort ne boste dobili v trgovinah z mešanim blagom in tudi ne po dva groša za kos.

Ko grabimo za škropilnico, nam mora biti jasno, da noben poškropljen list ne bo nikoli več zelen in lep. Nikoli! Kar lahko dosežemo, je, da bolezen ne napreduje. Škropljenje je učinkovito, če je preventivno. Pa vam je všeč živeti na vrtu, kjer namesto po vrtnicah diši po kemičnem koktajlu? Moj pogled na zadevo je tak: najprej vrtnice samo na mesto, kjer so lahko zdrave; potem adijo kroničnim bolnicam in presedlanje na odporne sorte. In k škropivom po pomoč le takrat, ko nam zelo nagaja vreme in ko je treba preprečiti še večjo škodo.

Stvar je tudi v vzgoji okusa. Velecvetne vrt­nice (»čajevke«) bodo težko lepe brez vsaj enega pomladnega škropljenja. Mnogocvet­nic, ki ne potrebujejo škropljenja, je na voljo že na desetine. In tudi pri barvi je čustva treba krotiti s pametjo: jarke barve, pisanost in rumenost niso v prijateljskih odnosih z zdravjem.

Nabor škropiv, ki imajo v Sloveniji registracijo za bolezni vrtnic, se vsako leto spreminja. Če pridete v rastlinsko lekarno z imenom bolezni, vam bo strokovnjak izbral, kar ima na zalogi in kar vam sme dati. Mimogrede naj omenim, da je mogoče vrtnične bolezni preprečiti tudi z anorganskimi fungicidi, z žveplom in bakrom. Kdor ima veselje z bio­eksperimentiranjem, bo našel na spletu recepte za škropljenje s kisom, sodo bikarbono, izvlečkom sahalinskega dresnika in še z marsikakimi čudesi.

Za konec naj ponovim v tretje: prihodnost vrtnic je v zdravih sortah. Kaj to je, ob drugi priložnosti.