Sadike je najbolje kupiti takrat, ko vemo, da jih bomo lahko še isti dan presadili. Če nam to ne uspe, poskrbimo, da bodo do sajenja počakale v zavetju, na senčnem mestu in da bodo imele dovolj vode. Priporočljivo je kupovanje pri lokalnem vrtnarju, ker je verjet­no, da so bile lepo vzdrževane, niso doživele veliko premikov in dolge vožnje in so zato v dobri kondiciji.

Če so vse na platoju enakomerne barve, to pomeni, da niso bile pregnojene z dušikom, zaradi česar bi imele slabši, manj razvit koreninski sistem in bujen zgornji del, plodovke pa zakasnel nastavek prvih cvetov. Ne bojmo si privzdigniti sadik skupaj s koreninsko grudo iz lončka. Čez vso zemljo razporejene oziroma prepletene svetle korenine so znak, da je sadika zdrava in se bo hitro in dobro ukoreninila. Izsušene, rumene, celo rjavkaste korenine so znamenje zastaranosti. Slab znak so tudi porumeneli klični listi. To pomeni, da je sadika obnemogla, morda je bila premalo zalivana, preveč na soncu ali pa je v lončku že predolgo.

Pogosta napaka je sajenje prevelikih sadik. Take doživijo velik šok. Če presajamo rastline v fazi, ko delajo koreninski sistem, bomo najbolj uspešni. Rastlina namreč veliko bolje prenese presajanje, če je manjša. Še večja obremenitev zanjo je presajanje, ko že cveti.

Višina nadzemnega dela ne bi smela presegati 30 cm pri paradižniku, 20 cm pri papriki in jajčevcih, še malo nižji naj bodo feferoni. To pomeni, da imajo idealne sadike razhudnikov od šest do osem listov. Razhudniki nastavijo prve cvetove takoj, ko se dobro razvijejo prvi pravi listi. Če presajamo prevelike rastline, te cvetove najpogosteje izgubimo, ne izoblikujejo se do konca in rastlina cveti pozneje.

Sadike kumar naj imajo največ tri liste, enako velja za sadike bučk. Lubenice in melone imajo lahko največ štiri, pet listov. V tej fazi se bodo hitro ukoreninile. Nekatere sorte bučk imajo na listih naravno bele lise v obliki trikotnikov, kar je sortna značilnost. Če pa so lise rjave ali rumene, že lahko kažejo na bolezen.

Pri solati je idealna višina sadike pet centimetrov, korenine naj bodo razporejene čez vso koreninsko grudo. Zelo dobro, celo bolje se bodo ukoreninile čisto majhne, lahko le tri centimetre visoke sadike solate kot pa tiste, ki segajo sedem, celo deset centimetrov visoko. Pri solatnih sadikah moramo vedeti, da naše glavnate sorte, lep primer je ljubljanska ledenka, v primerjavi z rozetastimi naredijo na oko manj privlačne, nekoliko »skuštrane« sadike. Zato so tudi manj primerne za berivko. Vendar ni z njimi nič narobe, saj je takšna rast le sortna značilnost in se pozneje lepo razvijejo.

Za vse kapusnice je idealna višina v času sajenja od osem do deset centimetrov, višje so že pretegnjene. Značilnost pretegnjenih sadik (pogosto so se stegovale kvišku zaradi pomanjkanja svetlobe) je, da se zlahka poležejo, so zelo občutljive na veter in slabotne.

Pri poru na prosto presajamo sadike z vsaj tremi dobro razvitimi pravimi listi in čvrstim ter razvejanim koreninskim sistemom, takrat, ko so visoke od 15 do 20 centimetrov. Takšne se najhitreje ukoreninijo in ne zastanejo v rasti. Presajanje pora na prosto se lahko začne v začetku aprila, poleg sadik s koreninsko grudo pa se obnese tudi presajanje puljenih sadik, s čimer se koreninski sistem še okrepi.

Pri jagodni sadiki v lončku ni toliko pomembna višina kot koreninska gruda, ki naj dobro prerašča vso zemljo, vendar naj bodo koreninice ob robu nežne bele, ne porumenele. Sadijo pa se tudi sadike z golimi koreninami, ki jih lahko naročimo pri profesionalnih prodajalcih sadilnega materiala ali gojiteljih jagod – na spletu jih ni težko najti. Medtem ko sadike v lončkih posadimo tako globoko, kot so rastle v posodi, je glavni del teh hlajenih sadik močan podolgovat šop korenin, dolgih od 10 do 20 centimetrov, ki se združuje v koreninskem vratu sadike, na tem pa se že tvori kronica listov. Posaditi jih je najbolje, ko odmrznejo in oživijo, kar pomeni čim prej po dostavi, da se ne bi izsušile. Za sadike z golimi koreninami nam namreč v ustrezno pripravljeno gredico ni treba delati lukenj, temveč naredimo tako: srček sadike pridržimo približno v višini ročaja lopatice, šop korenin, ki so večinoma predolge, da bi jih v celoti rinili navpično v zemljo, pa upognemo čez kovinski del lopatice, tako da jih na drugi strani privihamo navzgor čez rezilo. Z eno roko držimo sadiko, z drugo pa porinemo lopatico v mehko zemljo do srčka. Na tem mestu z občutkom sunemo z rezilom lopatice navzdol, da odseka navzgor obrnjene konce korenin. Preostane nam samo še, da sadiko utrdimo, zatisnemo prst okoli koreninskega vratu in jo zalijemo.

Zelo pomembno je, da plodovk ne presajamo na prosto prezgodaj. Njihov koreninski sistem namreč ni zmožen sprejemati hranil iz zemlje, ki ima manj kakor 15 stopinj Celzija. V prehladni zemlji rastline skoraj ne morejo izkoristiti fosforja, ki je nujno potreben za razvoj korenin, zato bo razvoj zastal. Zaradi izkušenj z majskimi ohladitvami jih ne sadimo pred ledenimi možmi ali sredino maja. Tiste, ki so naprodaj že od aprila, so namenjene sajenju v rastlinjake.

Če jih bomo kljub temu kupili prezgodaj, jim morajo poiskati svetel prostor, ki ni pretopel, jih redno zalivati in dognojevati. V lončkih ni veliko hranil; premalo jih je posebno takrat, ko so rastline že velike. Vsaj dvakrat na teden jih pognojimo z raztopino organskega gnojila v predpisanih koncentracijah, bodisi namenskega ali tistega za dognojevanje cvetja. Če s saditvijo na prosto predolgo čakamo, nam posamezne sadike lahko propadejo, saj bi jih morali v sončnih dneh morda zaliti tudi trikrat. Sajenje izmučenih sadik ima enake posledice, kakor če se ga lotimo prezgodaj.

Sadika plodovk naj bo torej primerno velika, kot smo navedli v zgornjem poglavju, razvita in naj nima prevelikih presledkov med posameznimi etažami listov. Če so korenine že močno zavite v krog okoli lončka, jih razprostremo ali celo malce potrgamo, s čimer preprečimo, da bi še nekaj časa rasle v krog in ne bi pognale v tla v okolici.

Pri presajanju najprej zalijemo sadilno jamico, s čimer preprečimo, da bi se izsušile najbolj nežne koreninice. Nato po sajenju zalijemo celotno gredo, ne samo vrst, v katere smo sadili. Tako preprečimo prehitro izsuševanje. Zelo priporočljivo je namočena tla takoj zastreti.

Vrtičkarji od cepljenih sadik plodovk najpogosteje posegajo po paradižniku. Cepljene sadike se v profesionalni pridelavi uporabljajo predvsem tam, kjer zaradi velike intenzivnosti pridelave ne kolobarijo več. Zaradi tega so se v tleh prerazmnožile talne glivice in nematode, ki onemogočajo pridelovanje plodovk. Koreninski sistem cepljenih sadik je precej močnejši in je sposoben črpati vodo iz večje globine, kar pride prav v suši, predvsem pa lahko rastlini zagotovi veliko več hranil. Zato so močnejše in robustnejše, paradižnik potrebuje več prostora, lahko pa mu vzgojimo največ tri vrhe, vendar vsakemu namenimo svojo oporo. Niso pa cepljene plodovke odporne proti boleznim listov, s katerimi imamo v zadnjih letih največ težav. Po drugi strani drži, da jim je močnejši koreninski sistem sposoben dovesti več hrane in s tem energije, da se same spopadejo s težavami. V nasprotju s priporočilom za običajne sadike plodovk, ki jih na gredo posadimo globoko, do prvih listov, cepljenih nikoli ne posadimo globlje, kakor so rastle v lončku, sploh pa ne tako, da bi bilo cepljeno mesto v zemlji.

PREBERITE ŠE:

Prve sadike: Izbirajmo majhne in z lepimi koreninami

Sajenje grmovnic: Sveža sadika čim prej v zemljo

Sadike vrtnin: Najprej čebula, solata, zelje in zelena