Semena so bila od nekdaj skupno dobro, predmet menjave v lokalnem okolju, multinacionalke pa hočejo s privatizacijo in nadzorom nad semeni, torej hrano, kovati dobiček. To počnejo na različne načine, s hkratnim obvladovanjem trga pesticidov, gnojil in tehnologij, povezanih z gojenjem njihovih sort, pa tudi z vplivanjem na sprejemanje zakonodaje. Pred tremi leti je tako evropski parlament zavrnil predlog direktive EU s področja trženja semen, razmnoževalnega in sadilnega materiala kmetijskih rastlin, pisan precej na kožo multinacionalk, ki imajo monopol nad pretežnim delom trga. K zavrnitvi je nedvomno pripomogel revolt v civilni družbi in njenih organizacijah. Leta 2014 je kar 900.000 ljudi po vsej EU podpisalo peticijo proti direktivi, ki bi predpisovala obvezno uporabo standardiziranega semena in zelo omejila distribucijo in uporabo starih in redkih sort. Evropski parlament je komisiji naložil pripravo nove direktive.

Za odgovore, kako je z novim predlogom, smo se obrnili na Upravo RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, ki deluje v okviru ministrstva za kmetijstvo, na slovenske poslance v evropskem parlamentu, civilnodružbena gibanja in ekologe.

Novega predloga tržne 
semenske direktive še ni

Komisija po zavrnitvi predloga uredbe EU o pridelavi rastlinskega razmnoževalnega materiala in omogočanju njegove dostopnosti na trgu (t. i. tržne direktive) leta 2014 in pred­logu predsednika evropskega parlamenta, naj predloži nov predlog, tega še ni pripravila, so nam sporočili z Uprave RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin. »Lahko zagotovimo, da Slovenija ne bo podpirala rešitev, ki ne bodo skladne s sprejetimi temeljnimi usmeritvami in cilji slovenske kmetijske politike, predvsem glede ohranjanja biotske raznovrstnosti in spodbujanja trajnostnega kmetijstva in gozdarstva kot tudi glede zagotavljanja primerne stopnje samopreskrbe s semeni in razmnoževalnim materialom. Podpirala bo vse predloge za čim preprostejšo ureditev registracije starih tradicionalnih in avtohtonih sort,« so zapisali.

Foto: John Vizcaino/Reuters

Informacije o vložitvi predloga v obravnavo je prav tako zavrnil nekdanji minister za kmetijstvo Franc Bogovič, zdaj poslanec v evropskem parlamentu. Vprašali smo ga tudi, koliko je vprašanje nove evropske semenarske zakonodaje vroče v zakulisju evropskih institucij. »Sam nimam nobenih informacij o morebitnih zakonodajnih spremembah, tudi v zakulisju o tem skoraj ni razprave. Na odboru za kmetijstvo in razvoj podeželja, v katerem delujem kot nadomestni član, v zadnjem času nismo imeli nobenih razprav na to temo. Po pogovorih s kolegi poslanci in svetovalci za področje kmetijstva je mogoče sklepati, da od zavrnitve zadnjega predloga vlada zatišje. Informacije o morebitnih aktivnostih na področju semenske zakonodaje EU sem preverjal tudi na stalnem predstavništvu RS pri evropski komisiji in tam pravijo enako,« nam je odgovoril Bogovič. Da evropska komisija ne pripravlja novega predloga semenarske direktive, so mu potrdili tudi z generalnega direktorata za zdravje in varnost hrane pri evropski komisiji (DG SANTE).

Tudi njegov poslanskega kolega v evropskem parlamentu Igor Šoltes ni seznanjen z domnevnim novim predlogom, po njegovih besedah pa nas, odkar je parlament z veliko večino zavrnil prejšnji predlog, podobni poskusi omejevanja v prihodnosti ne smejo presenetiti, saj so interesi na tem področju zares veliki. Prav skupina Zelenih ESZ, v katero je povezan v evropskem parlamentu, zelo pozorno spremlja monopolizacijo svetovnega semenarskega trga, na katerem so glavni igralci Monsanto, ki ga je zdaj prevzel Bayer, Sygenta, pa tudi Limagrain in KWS.

»Kdor ima hrano, ta ima oblast, to dejstvo poznajo oblastniki že od nekdaj, le v sodobnem času se ga vse premalo zavedamo. Tudi zgodovina kaže, da je v srži bitk za ozemlja vedno potekal boj za plodna kmetijska zemljišča, s tem pa za hrano in naravne vire. Dandanes se ta boj kaže v obliki političnih pritiskov, birokratskih ovir in kapitala, ki ga obvladujejo in vrtijo korporacije, tudi na področju semen in prehrane. V času globalizacije se večina ljudi ne zaveda širšega pomena izkoriščanja narave, ki se začne prav pri semenih, zato nas lahko takšni predlogi zares skrbijo. Raznolikost gojenih rastlin se je v 20. stoletju zmanjšala kar za 75 odstotkov, tretjina zdaj znanih različic pa bi lahko izginila do leta 2050, kar je zastrašujoče. Zato si moramo še toliko bolj prizadevati za ohranitev domačih vrst semen. Z globalno trgovino se je to spremenilo, številne multinacionalke so videle veliko priložnost za privatizacijo proizvodnje semen in kovanje dobičkov. A ne pozabimo, če nam vzamejo tudi pravico do avtohtonih semenskih vrst, potem nam vzamejo tako rekoč vse,« svari Igor Šoltes.

Do monopola po različnih poteh

Opozoril nas je še, da ne kroji pravil igre na trgu le zakonodaja, multinacionalke uresničujejo monopol tudi z arbitražno klavzulo, da bo vse spore v zvezi s tako pogodbo reševala arbitraža, pravni postopek reševanja sporov zunaj sodišča, ki se najpogosteje uporablja za reševanje mednarodnih trgovinskih sporov. Na tak način so monopolisti uničili že mnogo pridelovalcev, ki so sejali njihove seme, saj jim je vseeno, ali iztržijo denar z odškodninami ali prodajo.

V čem je kleč? Kakor razloži naravovarstveni aktivist in svobodni raziskovalec Anton Komat, predvsem v privatizaciji semen oz. njihovih genskih značilnosti s patentno zaščito novih sort. Semenarska podjetja kot Monsanto in Sygenta patentov ne uveljav­ljajo le za gensko spremenjene sorte (GSO), temveč tudi za tiste, ki so nastale s konvencionalnim križanjem, takšnim, ki se zgodi v rastlinskem svetu v naravi, le da ga tu usmerjajo žlahtnitelji z načrtno kombinacijo starševskih rastlin, glede na lastnosti, ki bi jih radi dosegli. V nasprotju z običajno zaščito sort oz. žlahtniteljsko pravico po semenarski zakonodaji, ki za določeno obdobje priznava tistemu, ki je novo sorto ustvaril, izključno razpolaganje s semeni (izjema je, da jih lahko drugi prosto uporabljajo za žlaht­njenje novih sort), pomeni patentna pravica absolutistovo moč. V Evropi je bila do leta 2015 v uporabi praksa, po kateri patentna zaščita konvencionalnih sort ni mogoča, v zadnjih letih pa evropski patentni urad – ki ni pod pristojnostjo EU, saj združuje tudi druge države in ima svoje vire financiranja – podeljuje čedalje več patentov tudi zanje. Ti so vzvod, da lahko multinacionalke rastline na njivah kupcev svojih sort, tudi tam, kjer ti niso sejali s patentom zaščitenega semena, uveljavijo kot svojo intelektualno last, ker je prišlo do navkrižnega križanja med obojimi! Velikanske odškodnine uveljavijo samo zato, ker ti posevki vsebujejo določeno gensko značilnost patentirane sorte, čeprav jo v naravi vsebujejo tudi druge različice, razloži privatizacijo genskih virov Anton Komat. V zvezi z dezinformacijo v slovenskih medijih, da je v obravnavi novi predlog tržne semenarske direktive, pa dopušča možnost nekakšne »diverzantske akcije«, ki naj bi ljudi prebudila iz uspavanosti o teh vprašanjih. Sogovorniku se zdi, da bi utegnile multinacionalke iskati vrzeli tudi v predpisih, ki urejajo zdravstveno varstvo rastlin, in druge obvode za uveljavitev svojih interesov.

»Dopuščamo možnost, da se spremembe zakonodaje EU s področja trženja semen, razmnoževalnega in sadilnega materiala kmetijskih rastlin omenjajo v zvezi z uredbo o ukrepih varstva pred škodljivimi organizmi rastlin, sprejeto oktobra 2016, ki se bo začela uporabljati konec leta 2019, in v zvezi z novo uredbo o ekološki pridelavi, o kateri razprava v evropskem svetu in evropskem parlamentu še poteka. Tržne direktive bo namreč treba uskladiti z navedenima novima uredbama,« so v zvezi z domnevnim predlogom semenske direktive še zapisali v odgovoru Uprave RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin.

Usmeritve, ki jih je evropski parlament komisiji dal glede uredbe o ekološkem kmetijstvu, predvidevajo, da bi bilo celotno področ­je ekološkega semenarstva urejeno v uredbi o ekološkem kmetijstvu, upati je, da bodo zagovorniki uveljavili dopolnilo, da temelji na uporabi semen in živali z visoko stopnjo genetske raznovrstnosti.

Kako do neodvisnosti

Prav uveljavljanje ekološkega kmetijstva, ki ne sme škoditi okolju, lokalne pridelave hrane in prehranske neodvisnosti od multinacionalk, ki se ukvarjajo s prodajo semen, škropiv in umetnih gnojil, je prava pot, bi lahko povzeli tako Igorja Šoltesa kot Antona Komata. Ta daje v zgodbi o prehranski neodvisnosti tudi velik pomen hranilnicam semen – so »inštitucija« civilne družbe, ki skrbi za ohranjanje semenske in s tem genske dediščine določene skupnosti. Da se multinacionalke ne bi mogle polakomniti tudi teh, je pomembna njihova organiziranost na podlagi članstva in izmenjave semen, ki ne sme biti tržna. To izkušnjo, ki naj bi bila ključna na pravnem polju zaščite pred multinacionalkami, so evropski civilni družbi predale civilne organizacije iz ZDA in Kanade, razloži Komat.

Semenjalnica

Zgornjegorenjska Semenjalnica bo za začetek dobila prostore v Čebelarskem centru Gorenjske v Lescah. Projekt s tem imenom je stekel ob finančni podpori sedmih občin Zgornje Gorenjske in podjetja Moro in Kunst, katerega direktorica Irena Moro je bila tudi pobudnica. Za zdaj pilotni projekt vodi Razvojna agencija Zgornje Gorenjske (Ragor). Njegov namen je zagotoviti večjo prehransko varnost s spodbujanjem samopreskrbe z ekološko pridelano hrano. V prvi fazi bi to zagotovili predvsem s kooperantsko pridelavo lastnega ekološkega semena, saj je v Sloveniji premalo virov kakovostnega ekološkega semena, z ohranjanjem tradicio­nalnega in pridobivanjem novega znanja o njegovi pridelavi, v prihodnosti pa bi delo nadaljevali s hranilnico semen avtohtonih gorenjskih sort kmetijskih rastlin. Po strokovni plati bo projekt vodila dr. Maja Kolar, ki je na Biotehniškem centru Naklo predavateljica za ekološko pridelavo hrane, sodelujeta pa še dr. Marija Gregori iz raziskovalne enote v centru v Naklem, ki je tudi predavateljica na izobraževanjih o ekološki pridelavi in hranjenju semena, in Mateja Koler, ki je najbolj zaslužna za Semensko knjižnico v Mariboru, hranilnico semen severovzhodne Slovenije.

Po besedah Steva Ščavničarja, direktorja Ragora, javnosti poznanega kot pobudnika predloga za vpis pravice do vode kot temeljne človekove pravice v ustavo, je eden pomembnih ciljev njihovega projekta tudi ozaveščanje ljudi o pomenu prehranske neodvisnosti. Resnici na ljubo priznava, da se partnerji projekta, ki niso strokovnjaki s tega področja, sprva niti niso zavedali, na kako kompleksno področje stopajo. Pozornost javnosti je pri projektu Semenjalnice vzbudilo tudi to, da je pobuda prišla z inštituta za ekološke raziskave in trajnostni razvoj – Ekosemena, ki je povezan s podjetjem Moro & Kunst. Področje podjetja je trgovanje z naložbenim zlatom in drugimi plemenitimi kovinami. Direktorica in last­nica Irena Moro, Radovljičanka, pravi, da je odločitev za vlaganje v takšno obliko družbene odgovornosti povezana z njeno osebno življenjsko naravnanostjo in podobnim prepričanjam njenih sodelavcev. V semenarstvu tako ne bodo iskali priložnosti za dobiček, temveč trajnostno ravnanje.