Rastlinjak ne sme biti prelahek, imeti mora dovolj močno konstrukcijo, da ga ne podreta veter in sneg, kritino, ki kljubuje zunanjim vplivom, biti mora dovolj visok in imeti zadostno zračenje, da se poleti rastline v njem ne skuhajo v vročini in vlagi, zadostno zalivanje pa je skoraj nemogoče brez namakalnega sistema. Rastlinjaki za družinske potrebe so sicer precej manjši kot profesionalni, vendar je tudi zanje edino smiselno uporabiti že preizkušene rešitve. Poleg tega moramo v njih poskrbeti za enakomerno izrabo hranil (pogosta je pregnojenost tal), torej dobro načrtovati vrstenje vrtnin. V mislih imamo seveda objekte, ki bodo postavljeni vse leto in v katerih bomo vrtnine gojili v zemlji.

Velikost in lega

Pred odločitvijo za rastlinjak moramo dobro premisliti, kaj bomo v njem pridelovali, v katerem obdobju ter kakšna oblika in velikost bosta ustrezali terenu in okolju. Po mnenju strokovnjakov je za štiričlansko družino, ki želi podaljšati sezono vrtnarjenja in v rast­linjaku pridelati vsaj osnovno zelenjavo, potrebnih najmanj 24 kvadratnih metrov površine. Vrtičkarji se o velikosti prevečkrat odločajo na pamet, pogosteje za premajhne kot prevelike rastlinjake. Povečevanje objektov, ki imajo trdno in dobro temeljeno konstrukcijo, na vsakih nekaj let je neracionalno, to je smiselno narediti šele ob zamenjavi kritine. Poleg tega velja, da večja ko je prostornina rastlinjaka, manjše bodo težave zaradi pregrevanja, kondenza, počasneje se bo ohlajal, kar je zlasti pomembno pozimi.

Rastlinjak mora stati na mestu, ki je večji del dneva na soncu, zaradi osončenosti je najbolje, da je po dolgem postavljen v smeri vzhod–zahod. Če ga nameravamo pred pogostimi sunki vetra zaščititi z zaslombo, kot je vrsta dreves, ga ta ne smejo pretirano senčiti. Smiselno je izbrati čim bolj raven teren. Pri rastlinjakih, narejenih po meri, je konstrukcijo sicer mogoče prilagoditi manjšemu nagibu terenu brez škode za trdnost, večjemu naklonu pa se je dobro izogniti, saj bi se ob zalivanju voda stekala na najnižji del.

Pomembno je, da na tleh, kjer bo stal rastlinjak, voda ne zastaja. Na to je treba pomisliti zlasti, ko ga načrtujemo v bližini hiše – marsikje se namreč v tleh skrivajo gradbeni ostanki, ki preprečujejo normalno odcednost. Če imamo dobro vrtno zemljo, pred postavitvijo rastlinjaka ni potrebna posebna priprava terena, razen če nameravamo površino obdelati z velikimi kmetijskimi stroji.

Konstrukcija in oblika

Nosilna konstrukcija rastlinjaka je lahko lesena, iz UV-obstojnih plastičnih profilov, železna, jeklena ali aluminijasta. Največ vzdrževanja potrebuje lesena, plastična ima nekoliko krajšo življenjsko dobo kot kovinska. Slednja je iz jeklenih ali železnih vroče pocinkanih cevi, zato ne potrebuje vzdrževanja. Enako velja za aluminijasto – ker je lahka, pa zahteva drugačen način temeljenja kot železna oz. jeklena. Tako rastlinjake iz plastičnih profilov kot iz jeklenih ali želez­nih cevi postavijo na teren, na katerega jih pritrdijo s sidri ali klini, medtem ko so za aluminijaste konstrukcije potrebni betonski temelji, ki segajo pod globino zmrzali. Druga možnost je temelj iz jeklenih ali aluminjastih cevi, ki so v tla fiksirane s sidri. Če se odločimo za betonske temelje, je smiselno prej pripraviti dovodne cevi za namakalni sistem, medtem ko je pri drugih različicah napeljavo kapljičnega namakanja laže urediti naknadno – cevi le položimo na zemljo in jih na koncu sezone odstranimo.

V krajih z močnim vetrom se je treba izogibati rastlinjakom z ravnimi boki oz. pokončnimi bočnimi stenami, ob katere se sila vetra zelo upre. Ponavadi gre za različice, ki so ožje od treh metrov, po kakršnih povprašujejo lastniki majhnih vrtov ob novogradnjah. Za vetrovne razmere so priporočljivejše izvedbe s poševnimi stenami ali v obliki predora, pri katerih se začne bočna stena na višini 40 cm kriviti. Oblika strehe pri slednjih pa je odločilna predvsem v krajih s snegom: veliko boljša kot povsem polkrožna streha je takšna, pri kateri je vrhnja krivina oblikovana v nekakšno sleme. Zaradi tega elementa snežna plast poči in zdrsne s površine na vsako stran. Pri zelo ozkih rastlinjakih je namesto dvokapne strehe mogoče izbrati tudi enokapno.

Polietilenska folija ali polikarbonatne plošče

Za kritino vrtnih rastlinjakov se najpogosteje uporabljajo namenska prozorna polietilenska folija ali polikarbonatne plošče. Polietilenska folija je na videz podobna kot običajna PVC-folija, vendar je precej bolj odporna, saj je zaščitena proti zunanjim vplivom, kot so kisel dež, sončni žarki in toča. To ji omogoča večslojnost, ki pa je na oko ne opazimo. Njena življenjska doba je od 10 do 12 let, ob njeni zamenjavi je smiselno tudi morebitno povečanje rastlinjaka. Polikarbonatne plošče zdržijo povprečno 15 let, so dražje od polietilenske folije, trdnejše in bolje akumulirajo toploto. Lastnost, ki je dobrodošla pozimi, pa utegne povzročati močno poletno pregevanje. To rešujemo z namestitvijo senčilnih mrež z zunanje strani.

Zračenje in opraševalci

Za uravnavanje temperature in zračne vlaž­nosti v rastlinjaku sta najpomembnejša njegova višina in zračenje. Priporočljiva višina v najvišjem delu je od 2,3 do 2,4 metra, zlasti če bomo v njem pridelovali visokorasle sorte paradižnika in stročnic. Ker se topel zrak dviguje, bi prenizek rastlinjak poleti povzročil, da bi se višje rastline skuhale, rast in cvetenje bi se ustavila. Za izmenjavo zraka ne zadošča majhno okence na strehi ali celo samo vrata. Dosežemo jo samo tako, da odpremo tudi bočna krila. Posledica pomanjkljivega prezračevanja je predvsem visoka zračna vlažnost, ki je idealno gojišče za večino najbolj uničujočih glivičnih bolezni vrtnin! Če se vrnemo k paradižniku: vsaj toliko kot mokri listi zaradi padavin ali zalivanja po njih mu škodita visoka zračna vlažnost in zrak, ki se ne premakne nikamor.

Najbolj temeljito zračenje zagotovimo z obojestranskimi navojnimi prezračevalnimi okni po vsej dolžini rastlinjaka. Dobra je rešitev, ki omogoča, da jih odpremo šele nad višino 30 ali 40 cm, da rastlin pri tleh ne prepiha mrzel zunanji zrak, zlasti spomladi, ko so jutra še mrzla, vendar je zračenje potrebno, ker se največ kondenzirane vlage nabere čez noč. Druge, vendar manj učinkovite možnosti so zračenje skozi obe čelni stranici, dopolnilo pa so lahko bočna ali strešna okna, ki pridejo v poštev predvsem pri togi polikarbonatni kritini. In še na nekaj je treba pomisliti: rastlinjak mora biti odprt tudi zato, da bodo v času cvetenja plodovk in drugih vrtnin vanj prileteli opraševalci, drugače s pridelkom ne bo nič!

Temperatura v rastlinjaku, senčenje

Oglejmo si temperaturne razmere v ne­ogrevanem rastlinjaku iz polietilenske folije. V njem so jutranje razlike med zunanjo in notranjo temperaturo med 6 in 9 stopinj Celzija. Nanje vplivata tako trajanje mraza kot višina zračne vlažnosti. Jutranja razlika je odločilna, saj je takrat na prostem najhlad­neje. Princip segrevanja rastlinjaka je tak: potem ko je bila jutranja zimska temperatura –10 ˚C in se lahko ob sončnem vremenu čez dan v notranjosti povzpne tudi do 20 ˚C, se v zaprtem rastlinjaku toplota absorbira v tla in jih segreje. Ob zunanji nočni temperaturi –10˚C bo v njem zaradi tega še vedno 2 ali 3 stopinje nad ničlo. Ko več dni zapored ne bo sonca, pa se bo ta temperaturna razlika počasi zmanjšala. Pri manjših rastlinjakih so temperaturna nihanja hitrejša kot pri prostornejših.

Poleti bi morala biti v pravilno zračenem in zasenčenem rastlinjaku temperatura nekaj stopinj nižja kot na prostem. Senčila namestimo na zunanji strani, saj je njihov učinek na notranji strani veliko slabši. Senčenje preprečuje tudi sončne ožige na listih.

Ne ustvarimo puščave

Ker so tla v rastlinjaku zaščitena pred padavinami, mora biti zalivanje rastlin precej bolj intenzivno kot na prostem. Zdi se samo po sebi umevno, vendar precej zagnanih novopečenih lastnikov domačih rastlinjakov na to pozabi in v njem še pred poletjem ustvarijo puščavo. Tudi ob večjih padavinah prodre od strani v podtalje rastlinjaka zelo malo vode, izhlapevanje iz rastlin pa je zaradi visokih temperatur intenzivnejše, zato je z zalivalkami težko dohajati potrebe. Najučinkovitejše je kapljično namakanje z mehkimi cevmi, ki jih položimo ob vrtnine ali v medvstni prostor, le pravočasno ga moramo namestiti. Sistem, ki ga lahko naredimo sami, ne predstavlja velikega stroška in ga lahko priključimo na vodovod, na vodo, ki jo iz podzemnega zbiralnika deževnice črpa potopna črpalka, ali vodo iz cisterne, ki je vsaj meter dvignjena od tal. Poraba je pri njem najmanjša, dolgotrajno počasno mezenje kapljic namoči tla v globino, in ker rastlin ne omočimo, je najmanj možnosti za razvoj bolezni. Tako kot na prostem velja, da je bolje zalivati manjkrat in takrat temeljito, saj tako spodbudimo razvoj koreninskega sistema.