Kako dobro poznate svoje sosede? Kako natančno poznate svojo sosesko? Nikdar dovolj. Torej pot pod noge. Lahko se kdaj pridružite tudi krajinski arhitektki Nataši Bučar Draksler na Urbanem sprehodu. In ne pozabite povabiti sosedov, skupaj se je zabavno potikati, spotoma pa se lahko še ob kaj obregnete.

Župan je vrhovni upravitelj mesta, meščani ga zgolj uporabljamo, kot vemo in znamo. Ali je razmerje bolj zapleteno?

Mesto je predvsem preplet življenjskih zgodb ljudi, ki so se tu rodili ali se sem preselili, ki delujejo v občini ali obdelujejo vrtove. Območje naselitve se širi, nanj vplivajo vreme, vojne, krize … Mesto diha in nikdar ne obstane.

Od njega torej dobimo, kar vanj vložimo.

Marsikdo bi danes kar debelo pogledal ob spremembah v zadnjih letih. Res se do njega bolj vedemo zgolj kot uporabniki oziroma potrošniki. Hišo si kupimo, včasih smo jo zidali, pri tem pa je pomagala vsa skupnost. Mikroskupnost je lahko živela, ker so pomagali drug drugemu.

Iz desetega nadstropja je svet najbrž videti lepši, težave manjše. Se splača stopiti na realna tla?

Se in poti, ki so z višine zanemarljivo kratke, tudi prehoditi. Niso vse prijetne, nekatere so na soncu ali ob prometnih površinah, druge so hrupne, koridorji so ozki. Ob nesreči, kakršna se je zgodila prejšnji ponedeljek, se vprašaš, kaj pomeni biti pešec, ki upošteva pravila. Je pa res, da je mestni prostor delo človeških rok, zato bi bilo dobro, da bi vzdrževali, kar imamo. Posamezni predeli pa so zelo zelo lepo urejeni. Res cenim, da se je središče mesta razširilo v peš cono, parkirišča so bolj urejena, več dreves je.

Zaradi česa si je prehode za pešce, mestne vrtičke, garažne hiše bolj zanimivo ogledati kot okostje mamuta ali Grad?

Ljudje smo družabna bitja, ulica pa je prostor srečevanja, zakaj je ne bi skupaj razvijali? Zame so bili vedno pomembni lepota, prostornost in možnost druženja. V šolo sem zaradi osupljivih dreves recimo hodila po daljši poti, čez park in mimo bolnice. Vedela sem, kaj cveti, diši in žvrgoli. Drugi so raje prečkali železniško postajo in šli ob cesti. Ni odgovora, zakaj nekoga mamijo vrtovi, druge pa galerije, ljudje smo si različni. Vse okrog nas je prostor raziskovanja.

Zakaj še odrasli ne bi odkrivali zakladov, ali si dovolili malo blata na oblačilih?

Očitno jim paše. Med sprehodom si pripovedujemo zgodbe, ki se jih spomnimo ob posameznih točkah. Vsi jih poslušamo z odprtimi usti. Tako pripovedovalec dobi občutek, da je potreben skupini. In res je.

Srečanje bi še podaljšali, če nas ne bi pregnal dež. Nazadnje smo hodili po soseski ob Ruskem carju, ki je polna priseljencev, mimo stolpnic, po ploščadi, nato čez vas Savlje, k »staroselcem«, nazadnje na polje med sprehajalce s kužki. Gospa, ki se nam je pridružila, se je recimo spominjala, kako je kot mlada mamica z vozičkom spoznavala ta del mesta, vedela je, kje se cesta zoži, kje pločnik ni poglobljen. Sprehajalci so opozorili še na to, da nimamo urejenih prostorov za pse. Ljubljana je zelena, vendar marsikomu zaradi iztrebkov ni prijetno sedeti v visoki travi.