A to še zdaleč ne pomeni, da je november mrtva vrtnarska sezona. Vse dokler zemlja ne bo pomrznila, je čas za sajenje sadnega, okrasnega drevja in vrtnic, pripravo potaknjencev grmovnic, grabljenje listja, ki ga želimo spremeniti v listovko, zaščito trajnic in mladih drevesnih sadik, pa tudi izpraznjenih zelenjavnih gredic z zastirko. Čas, ko so grede prazne, je kot nalašč, da odvzamemo zemljo za analizo.

Zelenjavni vrt

Večina radičev jeseni prenese kar precej nizkih temperatur, najmanj denimo štrucarji oz. sladkorni radiči, ki jih pobiramo najprej, tudi do novega leta zdržijo na prostem pisane in rdeče glavnate sorte, do pomladi verona, treviški radič, in druge prezimne sorte. Če glavice ali rozete slednjih pred zimo osujemo, bodo ob zgodnjespomladanskih otoplitvah hitro oživele. Vedeti pa je treba, da je na mraz manj odporen radič, ki smo ga preveč gnojili. Če nameravamo radič siliti na toplem, ga skupaj s koreninami izkopljemo konec novembra. Motovilec in zimska solata morata prezimiti tudi brez pokrivanja z agrokopreno. Pokrijemo le zelo pozno sejano zimsko solato, ki pred zimo še ne naredi pet listov, ali pa takšno, ki je že skoraj primerna za pobiranje. Če je pravšnje velikosti, se bo čez zimo neodkrita najbolje ubranila solatne plesni. Gosto sejane solate raje ne razsajamo pred zimo, temveč spomladi. Motovilec pa pokrijemo le v primeru, če želimo, da bi rasel hitreje ali če ga želimo pobirati vso zimo.

Mnogim kapusnicam mraz ustreza in prezimijo, zato s spravilom ne hitimo, temveč jih pustimo na vrtu. Zlasti ohrovt in kodrolistni ohrovt sta še boljšega okusa, če listi nekajkrat pomrznejo. Glavnati ohrovt razen v hudih zimah pustimo na prostem do januarja. Čez zimo sproti pobiramo tudi brstični ohrovt. Tudi zelje krajši čas brez težav prenese minus deset stopinj, zato lahko ostane zunaj vsaj do konca novembra. Korenje lahko novembra še pustimo v zemlji, če želimo, da bi na vrtu prezimilo (kar je primerno zlasti za poletne setve), pa ga tik pred zimo rahlo ogrnemo z zemljo in na gredo nasujemo 20-centimetrsko plast listja ali slame. Podobno storimo z nekaj koreni peteršilja, iz katerih bodo zgodaj spomladi pognali mladi listi. Do srede zime na prostem zdrži tudi črna redkev. Pred zimo osujemo tudi prezimni por, da bi ostal dalj časa svež. Novembra pa populimo repo. Če je ne nameravamo kisati, jo shranimo pesku, v vlažnih in hladnih kleteh ali zasipnicah. Nekaj korenov lahko posadimo v lonce jo silimo za mlade in okusne liste.

Novembra nikakor ni prepozno za sajenje česna, celo bolšje je, kot če bi s tem opravilom hiteli oktobra. Prezgodnji vznik namreč poveča možnost za naselitev prvih bolezni. Hkrati z jesenskimi lahko sadimo tudi pomladanske sorte česna. Vznik zelenih stebelc lahko pričakujemo po kakšnem mesecu dni.

Najboljši čas za sajenje sadnega drevja je, ko rastline mirujejo – jeseni torej ne hitimo, dokler so sadike še olistane. Na pomlad je bolje počakati le s toplotno občutljivejšimi vrstami, kot so marelice, kaki ali aktinidija. Na splošno pa za jeseni sajeno drevje velja, da bodo korenine bolje oskrbljene z vlago, zemlja okoli njih se bo čez zimo usedla, tako prilagojena drevesca pa bodo spomladi lepo nadaljevala razvoj.

Za sajenje sadnega drevesa potrebujemo sadiko, lopato, sadjarske škarje, dvometrski količek, polovico samokolnice uležanega komposta ali hlevskega gnoja, kilogram do dva mineralnega gnojila z večjim deležem fosforja (P) in kalija (K), plastično vezivo in mrežo proti voluharju, če ga imamo na vrtu. Izkopljemo sadilno jamo, široko od 60 do 70 cm in globoko vsaj 50 cm. Če je le mogoče, ločimo zgornji in spodnji sloj zemlje. Sadilno jamo začnemo zasipati z zemljo v obratnem vrstnem redu, kot smo jo odkopavali. Ob zasipanju enakomerno dodajamo mineralno gnojilo, zasuto zemljo sproti na rahlo tlačimo z nogami. Dvajset centimetrov pod končnim nivojem namestimo mrežo proti voluharju in v košaro postavimo sadiko, ki smo ji prej porezali korenine približno na dolžino 20 cm. Enakomerno jih  razporedimo in zasujemo z drobno zemljo. Okoli košare natresemo kompost ali hlevski gnoj in vse skupaj zasujemo do vrha. Sadika mora biti posajena tako globoko, kot je rasla v drevesnici, cepljeno mesto pa mora biti od 15 do 20 cm nad zemljo. Zabijemo še količek, ob katerega sadiko privežemo s plastičnim vezivom v obliki osmice. Drevesce zalijemo z vedrom vode, če je zima sušna, tudi pozneje občasno zalijemo. Pred zimo je dobro tudi zaščititi debelca z mrežo, ki bo preprečila, da bi lubje objedale srne in zajci, aktinidijo denimo pa v prvih treh letih v spodnjem delu pred mrazom zaščititi s slamo, koruznico ali smrečjem. Vendar to naredimo šele tik pred zimo.

Okrasni vrt

Vse do zime je pravšnji čas za razmnoževanje listopadnih in zimzelenih grmovnic s potaknjenci. Uporabimo dele poganjkov, ki so debeli kot svinčnik in jih razrežemo v 15 cm dolge kose. Odrežemo jih tam, kjer se stikata rast prejšnjega in tekočega leta, vrhnja rez in rez ob osnovi pa naj bosta tik nad brstom ali parom brstov. Vsi listi na spodnjih dveh tretjinah zimzelenih potaknjencev se odstranijo, veliki listi se prirežejo na polovico. Spodnjo stran potaknjenca naprašimo s praškom za ukoreninjenje in potaknemo v posodo z rahlo zemljo, v spodnjem delu pomešano s peskom, ali položimo navpično v jarek, potem pa ga zasujemo tako, od 3 do 5 cm potaknjenca kuka iz zemlje. Na spodnji strani potaknjenca se lahko za boljše ukoreninjenje odstrani tudi delček lubja.

Še vedno je čas za sajenje spomladanskih čebulnic, trajnic in vrtnic, vendar to vseeno storimo čim prej, da bi se pred zimo ukoreninile. Podobna navodila kot za sajenje sadnega drevja veljajo tudi za okrasno listopadno drevje in grmovnice. Zimzelene listavce ali iglavce raje sadimo spomladi.

Na nekaterih vrtovih so še za vse svete cvetele dalije, tam, kjer je temperatura padla pod ničlo, pa zdaj kažejo prav žalostno podobo. Čas je za izkop njihovih gomoljev. Mnogim hramba čez zimo ne uspe, četudi so jih izkopali, preden bi utegnili v zemlji pomrzniti. Preden jih shranimo, je namreč zelo pomembno, da jih na zračnem in ne pretoplem mestu dobro presušimo (vsaj teden dni): pred tem jih ne peremo, niti ne drgnemo zemlje z njih, lahko pa jih namočimo v žajbljevem čaju, ki deluje proti glivičnim okužbam. Hranimo jih v hladnem prostoru s temperaturo med 5 do 8 stopinj (pri višji temperaturi bi začeli prezgodaj odganjati), v zabojčku, napolnjenem suhim listjem, ki bo preprečevalo izsuševanje. Najpozneje januarja z gomoljev odrežemo ostanke stebel, ki smo jih med sušenjem pustili na njih. Glivična okužba se namreč pogosto začne prav tu. Pospravimo tudi čebulice gladiol, amarilisov in drugih na mraz občutljivih čebulnic.

V vrtovih bomo vsaj še del novembra grabili listje sadnih in okrasnih dreves. Če je listja veliko, ga ne odlagajmo na kompostni kup z drugimi vrtnimi ostanki, saj razpada počasneje. Delo mikroorganizmov zavira zlasti listje z veliko tanina, denimo orehovo in hrastovo. Listni kup pustimo čez zimo pri miru; vanj se bodo naselili ježi, dvoživke, pa tudi drobnoživke, ki pospešujejo razpadanje organske snovi. Za nastanek dobre listovke so ponavadi potrebna tri leta. Je pa napol razpadlo listje čez zimo odlična zastirka za občutljive trajnice in grmovnice.