Rez je pogosto opravilo, zaradi katerega nas boli glava, saj je na drevesu od lanske pomladi zraslo veliko novih, dolgih navpičnih poganjkov. Ko se postavimo pred tako »kosmato« drevo, nas njegov videz potegne v podoben način rezi kot že vsa prejšnja leta – pretirano zniževanje višine, preobilno izrezovanje, predvsem krajšanje enoletnih poganjkov, skratka premočno in neustrezno rez.

Uvodoma omenjene »malenkosti« so gensko pogojene – gre za končno velikost posameznega drevesa. Na te lastnosti nikakor ne moremo vplivati od zunaj, v sadjarstvu s škarjami. Veliko večino sadnega drevja moramo cepiti – izjema so le sadne vrste, ki jih lahko razmnožimo s potaknjenci, kot na primer aktinidijo. S cepljenjem prenesemo vse lastnosti staršev na potomce. Tisto, na kar bomo cepili zaželeno sadno vrsto ali sorto, pa je za naš vrt zelo pomembno in bistveno. Naši predniki so cepili žlahtne sorte večinoma na podlage, ki so zrasle iz semena – rečemo jim sejanci ali po domače divjaki. Z razvojem sadjarske znanosti so se v pridelavi sadik pojavile tudi podlage, ki so po svojih značilnostih v kombinaciji z žlahtno sorto primerne za manjše sadilne razdalje, torej za to, da iz sadike oblikujemo razmeroma nižje in ožje drevo. Takšna drevesa si želi večina od nas, saj smo na domačem vrtu bolj ali manj prostorsko omejeni.

Ne sadimo pregosto, ne obrezujmo pretirano

O usodi, višini in širini drevesa moramo razmišljati že ob sajenju. Ob nakupu, še bolje prej, se posvetujmo s sadjarskim strokovnjakom, kaj in koliko posaditi. Glede na prostor, ki ga imamo na razpolago, nam bo svetoval, kako gosto lahko razporedimo drevesa, ki imajo ob sajenju obliko šibe. Prav ta nas velikokrat zavede, da sadimo veliko pregosto. Ker na vrtu ponavadi zelo dobro, pogosto celo predobro skrbimo za drevesa, ta dobro izkoristijo svoj rastni potencial, zaradi česar je prostor, ki smo jim ga namenili, hitro premajhen. Tako so preveč nagnetena, senčijo vsa sosednja, pojavi se veliko bolezni in škodljivcev. Ker jim hočemo pomagati, jih spomladi z obrezovanjem pretirano ožimo in nižamo, a žal se odzovejo nasprotno od naših pričakovanj in začnejo pretirano rasti. To pa je začetek začaranega kroga, ki si ga sadjar ne želi.

Mimogrede naj vam priporočim, kaj narediti z veliko pregosto nasajenimi drevesi. Najbolje je, da vsako drugo odstranite. Ukrep je za nesadjarja drastičen, v resnici pa mu bodo preostala drevesa zelo hvaležna.

Vzdrževanje rodnosti

Pred začetkom rezi se moramo vprašati, zakaj sploh obrezovati sadno drevje. Oblikovanje krošnje je za kakovost pridelka bistvenega pomena. Po zdravi kmečki logiki nam je takoj jasno, da mora biti krošnja na vrhu nekoliko ožja kot v spodnjem delu, da lahko svetloba doseže vse plodove v spodnjem, tudi notranjem delu. Ko drevo dokončno oblikujemo, vidimo pred seboj krošnjo v obliki prisekanega stožca. Oblike obrezanega drevesa so lahko zelo umetelne in med seboj precej različne, vendar je oblika prisekanega stožca za normalno pridelavo sadja v naših podnebnih razmerah najboljša za reden in obilen pridelek.

Druga zelo pomembna naloga obrezovanja sadnega drevja je redno vzdrževanje rodnosti. Takoj ko krošnjo nekako uravnotežimo s širino in višino drevesa, pri njem vzpostavimo ravnotežje med rastjo in rodnostjo. Ko je pravilno in dovolj obrezano, je tudi dovolj preredčeno – z rezjo močno zmanjšamo skupno število cvetnega brstja in tako že opravimo prvo redčenje cvetov. Dovolj poredčeno drevo začne redno cveteti, predvsem pa je rodnost vsakoletna in redna.

Zakaj je vsakoletna rodnost tako pomembna? Zato, ker umirja drevo v rasti. To se najbolj izrazi pri najbolj zastopani sadni vrsti – jablani. Večina ljudi ve, da jablana in hruška obrodita le vsaki dve leti. To je povsem naravna pot brez posegov. Takoj ko sadjar začne »obdelovati« sadno drevo, je to na dobri poti, da bo rodnost redna in stabilna. To pa je mogoče le pri pravilno obrezanih drevesih. Rodnost oziroma pridelek zelo zavirata pretirano rast novih poganjkov. S pravilno rezjo opravljamo še eno zelo zaželeno delo. Drevesa namreč hitro spravimo v rodno obdobje, predvsem pa to z obrezovanjem podaljšamo v njihovo visoko starost. Večkrat lahko na sadnih vrtovih naletimo na zelo stara drevesa (50 in več let), ki so še vedno dobesedno mladostna. Na to je sadjar vplival z redno in pravilno rezjo, saj jim ni pustil, da bi prešla v obdobje staranja. Postarana drevesa na hitro prepoznamo po močno upognjenih poganjkih ali vejah, celotne krošnje pa delujejo nekako utrujeno.

Krajšanje in odvajanje

Pred začetkom rezi moramo osvojiti precej sadjarskega znanja in izrazov. Redno uporabljana ukrepa oziroma načina rezi sta: krajšanje poganjka in odvajanje na poganjek. Krajšanje pomeni rez enoletnega, lanskega poganjka na polovico ali tretjino. Prav krajšanje poganjkov je način rezi, ki ga pri neukih sadjarjih opazimo največkrat. Njegov rezultat je vsem dobro poznan videz drevesa, ki mu sadjarji pravimo metla ali ježek. Tak način sili drevo v nenehno rast, saj dobesedno nima časa, da bi začelo roditi.

Zakaj krajšanje poganjkov pri rodnih drevesih ni zaželeno? Drevo in vse rastline uravnavajo rast in rodnost s hormonov v različnih delih rastline. Ko lanske poganjke krajšamo čez vse razumne meje, se s tem spremeni hormonsko stanje drevesa, zato začne močno rasti, saj s konicami poganjkov odstranimo večino hormonov, ki zavirajo rast in pospešujejo rodnost. Da bi to »divjanje« ustavili in pospešili začetek rodnega obdobja, raje uporabljamo način rezi, ki mu pravimo odvajanje poganjkov. S tem načinom bolj uravnotežimo hormone v drevesu, zaradi česar je rast bolj kontrolirana.

Pred obrezovanjem moramo vedeti, kaj je rodni les na drevesu. Poznamo enoletni poganjek, ki je zrasel v minulem letu in je pri večini sadnih vrst neroden. Izjema je breskev (tudi nekaj drugih koščičarjev), pri kateri je ta les najbolj zaželen in tudi najbolj roden. Pri jablani in hruški se enoletni poganjek, pod pogojem, da smo ga upognili v vodoraven položaj, šele naslednje leto spremeni v rodni les in tako preide v rodnost šele po tretjem letu starosti. Pri normalni in uravnoteženi rasti sadnega drevja je letni prirast enoletnih poganjkov od 40 do 60 centimetrov. Če je večja, smo obrezovali pretirano, če je manjša, pa premalo. Poznamo tudi druge oblike rodnih lesov: cvetni brst, rodna pogača, brstič, brstika, zverižen rodni les … Te rodne lesove je dobro poznati, saj le tako dobro sledimo praktičnim prikazom rezi, pa tudi pri obrezovanju bo delo lažje in bolje opravljeno.

Ne obrezujmo prezgodaj

Prav tako je zelo pomemben čas rezi, pogosto je celo odločujoč. Sadno drevje začnemo vedno obrezovati šele v začetku in tja do sredine marca, nič prej. To je čas, ko je na vrtu že prijetno toplo in se zunaj dobro počutimo. Tako bomo nalogo hitro in dobro opravili. V tem času so vsi cvetni brsti že zelo dobro vidni, nabrekli so, kakor da bi čakali, da jih raznese, da se odprejo in zacvetijo. Ker lahko dobro vidimo vse, se lahko na podlagi njihovega števila odločimo za intenzivnost rezi. Večji ko je cvetni nastavek, močneje lahko obrežemo drevo, manj ko je cvetnega popja, bolj moramo biti previdni in preudarni pri rezi – že slišana zgodba: obilen pridelek močno zavira rast novih poganjkov. Nasprotno pa pri slabo rastočih drevesih opravimo rez že konec januarja. Takrat obrezano drevo bo intenzivneje raslo.

Za rez potrebujemo tudi dobro orodje. Ključne so dobro nabrušene sadjarske škarje, ostra ročna žagica in sadjarske škarje z dolgimi ročaji, ki olajšajo izrezovanje debelejših vej in poganjkov. V veliko pomoč nam je dobra lestev v obliki črke A. Pri delu na njej bodimo zelo previdni, saj se nam hitro vdre v kakšni voluharjevi luknji in padec, poškodba sta tu.