Zasebni vrtovi v Sloveniji so večinoma enogeneracijski vrtovi, ki jih lastniki ustvarjajo več desetletij, jim namenjajo svoj prosti čas, ljubezen in energijo, potem pa se pogosto zarastejo s pojemanjem moči svojega stvaritelja.

Toda včasih se kakšen rodi pod srečno zvezdo in se navdušenje ustvarjanja z barvami, oblikami, posebnostmi in novimi ter nenavadnimi kombinacijami rastlin prenese na naslednjo generacijo. Takšno srečo je imel oziroma jo ima vrt na Koroškem, vrt Jelke Samec Sekereš in njene mame Edit.

Nastajati je začel pod rokami gospe Edit že pred štiridesetimi leti; sicer brez vnaprej izdelane ideje, kakšen naj bi bil, ampak z veliko ljubezni in zanosa. Takrat ni bilo vrtnarskih centrov in vrtnarij, kjer bi lahko, tako kot danes, kupil vse, kar si želiš. Tudi standard ni dopuščal obiskov in nakupov v tujini, pa še težave s carino si tvegal. Vesel si bil vsake sadike in čebulice, ki si jo lahko dobil, pravi gospa Edit. Spominja se časov, ko je bila kot srednješolka šole v Mariboru »redna obiskovalka« na ograji vrtnarije in je vedno, ko je zbrala nekaj denarja, vse porabila za nakup rastlin, obleke pa so morale počakati. Nekoč si je zaželela rdeče vrtnice, vendar prihranki niso zadostovali zanjo. Vrtnar ji je svetoval, naj počaka do jeseni, ko bo cena nižja, vrtnica pa se bo ravno tako prijela. Res je tako storila in vrtnica jo je leta in leta razveseljevala z bogatim cvetenjem. Njeno ljubezen do kraljice rož kažeta tudi čudoviti vzpenjavi vrtnici ob hiši.

Vrt je velik 2700 kvadratnih metrov, kar bi bila za oblikovanje precejšnja površina, če ne bi bil umeščen na dokaj strmo pobočje, na sredini pa je zrasla še hiša. S tem bi bile lahko težave, vendar so s podpornimi zidovi površino razdelili na več manjših, zdaj različnih vrtnih predelov.

Med prvotno zasaditvijo so izstopali macesni, ki so svoj prostor našli na pobočjih, vendar se je pokazalo, da je vrt zanje premajhen. Čeprav so bili lepi, so povzročali številne težave: od nevšečnega čiščenja odpadlih iglic do tega, da so naredili preveč sence. Tako so morali svoj prostor prepustiti že takrat dostopnim okrasnim grmovnicam.

Navadno se lastniki težko opogumijo tako velike spremembe, vendar je bil to čas, ko se je po študiju in delu v Ljubljani vrnila domov hčerka Jelka. Pravi, da je rože podzavestno najbrž morala imeti rada ves čas, vendar je prava »norost« nanje prišla na plano šele zdaj. Vrt je počasi začel dobivati novo obleko. Sama pravi, da je njen odnos spoštljiv, narave pač ne moreš prevarati, saj vse zahteva svoj čas.

Nujnost učenja

Prvo znanje je Jelka dobila od mame, želela pa ga je še poglobiti in nadgraditi. Marsikaj je izvedela iz knjig. Teorija ji je velikokrat pomagala, da je ugotovila, kaj je naredila narobe in zakaj rastlina noče in noče »delati«. Pravi, da so popravki nujni, če želiš ustvariti svoj košček raja. To je resda povezano z veliko truda, ki pa je poplačan z osebnim zadovoljstvom in lepoto, ki te obkroža. Še veliko več znanja si je pridobila na potovanjih in potepanjih po tujini, kjer sem jo sama tudi spoznala. Iz njenih neutrudnih vprašanj, kaj, zakaj, čemu, kje in kako, je bilo že takrat razvidno, da želi izvedeti čim več. Vendar se vsega znanja ni dalo prenesti k nam, saj podnebne razmere niso povsod enake, zato je začela obiskovati slovenske zasebne vrtove. Ugotovila je, da je tudi v našem okolju veliko zanesenjakov in ljubiteljev vrtov, ki svoje bogate izkušnje radi delijo z drugimi. Pridružila se je Slovenskemu društvu za kulturo vrtov in narodne zbirke rastlin in postala njegova aktivna članica.

Preprosta lepota in posebnosti

Jelka rada sprejme obiskovalce, in ker je po duši in stroki pedagoginja, je obisk njenega vrta vedno prava učna ura. Vsak se naleze njenega navdušenja, ko med sprehodom posluša njeno razlago o rastlinah. Že pri vstopu nas preseneti dolga greda nad opornim zidom, kjer najdemo staromodne in dišeče blazine nageljčkov in iglastih plamenk, ostrožnika, jetičnika in skoraj pozabljenih kapucink. Na spodnji strani pa na rahlo nagnjeni terasi opazimo dve različni zamisli, ki se lepo dopolnjujeta, povezuje pa ju trata. Proti hiši teče širok pas rododendronov in azalej, ki vnašajo barvno živahnost; proti sosedom pa pas grmovnic zagotavlja zavetje ljubiteljicam sence, kot so ognjeni betiči, podofili, posebni salomonovi pečatniki, pasji zob, zanimive lipice, pljučniki, kopitniki in druge posebnosti, ki jih je Jelka dobila od svojih številnih vrtoljubskih prijateljev in tudi iz tujine.

Obe gredi se končata s čudovitima, zelo starima lesnatima potonikama, rumeno in vijoličasto, ki sta mi vzeli sapo, ko sem ju videla v polnem cvetenju. Od tod se spustimo na naslednjo teraso, kjer na najbolj osončenem delu nastaja skalnjak, ne manjka pa niti velik zelenjavni vrt, ki zadošča potrebam vse družine. Ob hiši se sprehodimo mimo rdeče in rumene vzpenjave vrtnice, na drugi strani poti pa je prava sončna greda s perunikami, slamniki, maslenicami, iskrivkami, manjšim vodnim motivom in magnolijo, pod njo pa so posajene zanimive grmovnice in drevnina. Največja ravnina je za hišo in tu je prostor velikodušno odmerjen travam, okrasnemu kostanju, različnim javorjem in zanimivim iglavcem, ne manjkajo pa niti klopi za počitek in nabiranje energije za delo. Jelka nima najljubše rože ali grmovnice, saj so ji vse enako ljube, vseeno pa bi omenila njeno ljubezen do pisanolistnih rastlin in pobočje proti gozdu, kjer raste resa in zorijo borovnice.

Dobrodošla pomoč

Čeprav večino dela na vrtu opravita gospa Edit in Jelka, jima je v veliko pomoč Jelkin mož, predvsem pri težjih opravilih in košnji, rad pa Jelko spremlja tudi na potovanjih doma in v tujini. Poleg tega je spreten s kuhalnico, pravzaprav kotličkom nad pravim ognjem, in kdor je pod glicinijo na terasi poskusil njegov bograč, ga zlepa ne bo pozabil. Hčerkici sta za pomoč pri delo na vrtu še premajhni, vendar že opažata posamezne lepote in sprašujeta tako kot njuna mama, kaj, zakaj in kako.

Ker Jelka rada preizkuša novosti in ker je njena gonilna sila radovednost, bomo tudi v prihodnje našli na vrtu marsikaj zanimivega. Očitno se za njegovo prihodnost ni bati.