V okviru raziskave so znanstveniki prosili dve osebi, da posnameta svoj govor. Nato so v sobo, v kateri sta sedela človeka in držala vsak svoj posnetek govora v roki, pripeljali 37 psov in jim predvajali posnetka. Eden je pse nagovarjal v normalnem tonu, s katerim se pogovarjajo ljudje iste starosti, drugi pa je pse nagovarjal na podoben način, kot ljudje nagovarjajo dojenčke. »Psi so izredno občutljivi in pozorni na spremembe v človeškem glasu,« je pojasnil soavtor raziskave Alex Benjamin. Raziskovalci so nato merili, koliko časa bodo psi gledali proti človeku, ki se z njimi pogovarja v normalnem tonu, in koliko tistega, ki z njimi govori kot z dojenčki. Prav tako so merili, koliko časa se bodo zadržali pri eni in drugi osebi.

»Psi so dalj časa opazovali človeka, ki je z njimi govoril kot z dojenčkom,« je pojasnil Benjamin. »Prav tako so se v njegovi bližini zadržali dalj časa,« je še dodal. Raziskava je pokazala, da imajo psi očitno raje, če se ljudje z njimi pogovarjajo na enak način kot z dojenčki, poroča National Geographic.

Zakaj se ljudem pri ogovarjanju psov spremeni glas in način govora? Saj se ne, nadaljujejo znanstveniki. Način, kako govorimo z dojenčki ali psi, se razlikuje. Pri dojenčkih pogosto poudarjeno izgovarjamo samoglasnike, ko ogovarjamo pse pa tega ne počnemo. Lastniki papig pa naj bi s svojimi hišnimi ljubljenčki govorili na enak način kot z dojenčki (ker jih učijo govoriti).

Da bi preverili, ali so psi bolj kot na intonacijo občutljivi na določene besede (kot je sprehod), so naredili dva posnetka. »Prejšnji večer sem šel v kino,« je bil posnet z intonacijo, ki jo uporabljamo, ko govorimo psu, »kako si priden fant, hočeš na sprehod« pa z zdolgočasenim glasom brez navdušenja. Psi ob tem niso pokazali posebnega navdušenja za noben stavek, kar pomeni, da je pomembna kombinacija obojega: znane besede in intonacije. »To namiguje, da psi najprej razločijo intonacijo in nato poskušajo razumeti, ali je znana beseda, ki smo jo izgovorili, namenjena njim,« je še dodal Benjamin.