Bolne jagode

Vsi v družini se zelo veselimo domačih vrtnih jagod. Imamo enkrat rodno sorto clerry in mesečne jagode. Ponavadi so rastline na začetku sezone videti še kar zdrave, pozneje pa listje zboli. Na njem je polno rjavkastih peg in nekateri listi se posušijo. Podobno je s plodovi, ki so proti koncu sezone čedalje bolj gnili oz. plesnivi. Opažam, da so nekatere sicer zdrave jagode na drobno popokane oz. po vrhu kot razbrazdane. Kako jim lahko pomagam, da bodo bolj zdrave?

Zdenka iz Radovljice

ODGOVOR STROKOVNJAKA:

Bolezni na jagodah so izjemno pogoste. Na prostem, kjer jih gojimo daljše obdobje, lahko pričakujemo pojav bele in rdeče listne pegavosti. Obe bolezni se pojavljata na listju. Na dozorevajočih plodovih največkrat opazimo sivo plesen, ki velja za najnevarnejšo bolezen jagod. Večje težave nam povzroča pri pridelovanju na prostem, kjer čez zimo na rastlinah pustimo veliko razpadajočih odmrlih poganjkov. Siva plesen se bo hitreje pojavila na območjih, kjer je veliko padavin in ostanejo jagode po dežju dalj časa mokre. 

V ekološkem varstvu uporabljamo proti sivi plesni, tako kot proti drugim glivičnim boleznim, pripravek na osnovi njivske preslice, za zaščitno škropljenje pa tudi ekološka sredstva, kot so bakrovi pripravki. Spomladi, ob istem času kot škropimo sadno drevje, škropimo z bakrovim sredstvom tudi jagode. Škropljenje ponovimo jeseni. Če se pojavi bolezen na listih in plodovih, jih sproti odstran­jujemo. Tako zmanjšamo širjenje okužbe po nasadu. Med jagode nasadimo čebulnice, saj te odganjajo bolezni, kot so plesni. Lahko uporabimo česen, čebulo ali šalotko. Najbolj primeren pa je drobnjak, saj je trajnica in ga ob prestavljanju jagod na drugo lokacijo preprosto presadimo. 

Proti pojavu plesni naredimo nekaj že z uporabo zastirke, saj je manj vlage iz tal, kar zmanjša možnost pojava plesni ali pegavosti. Jagode lahko sadimo na črno folijo, s katero preprečimo rast plevela, zadržujemo vlago, manj je polžev in tla so bolj topla. Je pa več ožganin od sonca na plodovih in zagotoviti je treba namakanje pod folijo. Za domačo uporabo so veliko bolj uporabne zastirke iz slame, pokošene trave, žaganja ali katere druge rastline (melisa, meta, limonska trava, praprot …). Potrebno bo malo več plet­ja, vendar ne bomo potrebovali dodatnega namakanja.

Težave s fižolom

Pri nas smo veliki ljubitelji fižola in ga posadimo približno 50 prekel, ker ga imamo še za ozimnico. Se pa vsako leto ponavlja nekaj težav. Listi so rumenkasti, bledi. Največji problem pa so rjave lise na samem fižolu, in to po vsem nasadu. Za kaj gre in kako to rešim?

Martin iz Trebnjega

ODGOVOR STROKOVNJAKA:

Velja, da fižola skoraj nikoli ne dognojujemo, vendar si moramo zapomniti, da potrebuje kar precej magnezija. Če opazimo, da postajajo listi rumenkasti, predvsem listne žile pa še ostajajo zelene, rastline okopljemo, da prerahljamo tla okoli njih, in jim dodamo tekoči magnezij. Nikakor ne dognojujemo z mineralnim dušikom, ker s tem naredimo več škode kot koristi. 

Če imamo v tleh koristne bakterije, ki so sposobne vezave dušika, se te naselijo na koreninski sistem fižola in drugih metuljnic (grah, bob). Prepoznamo jih po tem, da na izpuljenih koreninah opazimo drobne šiške, v katerih so te bakterije. Zato koreninski sistem vedno pustimo v zemlji. Ne pozabimo na namakanje, ki je zlasti potrebno v času cvetenja. Če fižol trpi sušo, bo oplodnja slaba. Namakamo v globino dvajset centimetrov, enkrat do dvakrat na teden, nikoli po listih in cvetovih. Še slabše je, če se med namakanji zemlja izsuši. Paziti moramo tudi, da se zaradi namakanja zemlja ne zbije preveč. Fižol nam bo zelo hvaležen za zastirko, le na začetku je treba biti previden zaradi polžev. 

Najnevarnejša bolezen fižola je fižolova udrta pegavost. Prepoznamo jo po rjavih do črnih pegah, ki se pojavijo na steblu in listih. Na strokih pa nastanejo rjave, rdeče obrob­ljene udrte pege. Na listih nizkega fižola se lahko bolezen pojavlja od junija do septembra. Pred setvijo se prepričajmo, da so semena zdrava, ker gliva prezimuje v okuženem semenu. Tako imamo leto za letom isto bolezen, če uporabljamo lastno okuženo seme. Rešitev je uporaba neokuženega, novega semena. Manj težav z boleznijo bomo imeli, če bomo upoštevali pravila kolobarjenja. Prav tako vse okužene rastline odstranimo z njive in jih sežgemo. Delno pomaga tudi razkuževanje semena. Ker se ta bolezen pojavlja že več let, bo potrebno novo seme in sejanje manjšega števila semen okoli posameznih kolov, tudi razdalja med koli naj bo čim več­ja. To pa zato, ker se bolezen najbolje in najhitreje razvija v vlažnem in toplem okolju. Če rastline rastejo bolj na redko, se hitreje posušijo in ni več ugodnih razmer za razvoj bolezni.